Zdravje moških

Zaradi dimeljske kile pogosteje trpijo moški. Gre za razvojno težavo, ki se pojavi že pred rojstvom, kajti že v materinem telesu dimeljski kanal moškega embria obremenjuje spust mod. Strokovno temu pojavu pravimo „decensus testis“.   

Pri moškem embriu se moda prvotno nahajajo za ledvicami. Približno v sedmem mesecu nosečnosti pa se moda skozi dimeljski kanal spustijo v modnik. Do rojstva naj bi bila oba testisa v modniku. 

„Ko moda potujejo skozi dimeljski kanal, bi se pot morala zapreti. Če ostane odprta, pride do t.i. prirojene dimeljske kile in trebušna vsebina lahko sili v dimeljski kanal“, razloži kirurg Sascha Müller, dr. med., ki dela v bolnišnici v St. Gallnu. Takoj ko odkrijemo prirojeno dimeljsko kilo pri dojenčku, jo lahko operativno odstranimo.  

Pa tudi ko se prehod po spust mod ponovno zapre, tam ostane šibka točka. „Tkivo se na tej točki zlepi, s tem pa tudi v prihodnje ostaja narana šibka točka, ki je bolj občutljiva za zlome“, pojasni kirurg Müller anatomski razlog za bolj pogost pojav teh težav pri moških.

Anatomija moških dimelj je na splošno precej zahtevna. Dimeljski kanal potega poševno čez plasti prednje trebušne stene, ki jo obdaja občutljivo okolje s krvnimi žilami, živci, semenskim povesmom in tkivom črevesa. 

Te šibke točke imajo tudi najmočnejši fantje. Ernesto je že eden izmed njih – močan kmetovalec, ki je navajen težkega dela. Doletelo ga je kot strela z jasnega, ko je prestavljal težak kos pohištva.

52-letnik je že dlje časa opažal bolečino v predelu trebuha, kot je dvignil kaj težjega. A je bolečina vsakič znova izzvenela. Po tem dogodku pa je kar trajala in bila tako močna, da je odšel k zdravniku.

Ta je takoj postavil jasno diagnozo – hernijska kila. Napotil ga je na pogovor h kirurgu, ki mu je povedal, da je kilo treba čim prej operirati.  

V bolnišnici je preživel le eno noč, nato so ga odpustili. Pri tem je dobil zelo jasna navodila. Prva dva tedna po posegu je moral zelo paziti nase in šele nato pričeti z lažjimi deli, pri čemer še vedno ni smel dvigniti ničesar težjega od desetih kilogramov. Po približno štirih tednih se je Ernesto spet počutil zmožnega dela na kmetiji, vendar še vedno ne za težje podvige.  

Tako ali podobno gre mnogim moškim. Zgodba, ki jo je doživel Ernesto, je značilna za dimeljsko kilo. Bolečine, ki se pojavijo pri telesnem naporu, običajno trajajo že precej časa, potreben je le že zadnji udarec ko kila postane očitna. 

Kila je običajno povezana z oteklino na predelu dimelj. Neredko jo povzroči kašljanje, dvigovanje težkega bremena ali napenjanje pri odvajanju. Med dejavnike tveganja zato sodijo kronični kašlje, kronično zaprtje in težko fizično delo.  

Dimeljska kila ni nujno povezana s hudimi bolečinami. Tudi neboleča bula na predelu dimelj lahko pomeni kilo. V vsakem primeru ne velja predolgo odlašati s pregledom pri zdravniku. 

Ni se vam treba bati zapletene postavitve diagnoze. Dimeljsko kilo zdravniki hitro opazijo. Praviloma jo na otip lahko diagnosticira že osebni zdravnik. Običajno se kila (npr. črevesno tkivo) skozi boči navzven.  

Razlikujemo med direktno in indirektno dimeljsko kilo. Izraz direktna pomeni, da se kila vleče preko zadnje stene dimeljskega kanala. Indirektne kile pa v dimeljski kanal prehajajo preko notranjega obroča dimelj vzdolž semenovoda. Na samo zdravljenje pa to razlikovanje nima nikakršnega vpliva.

Dimeljsko kilo je potrebno čim prej operirati, da ne pride do vkleščene kile. Ta bi v najslabšem primeru lahko povzročila črevesno zaporo. Pri tem bi se deli črevesja lahko stisnili, s tem paausstülpe tudistülpung prekrvavitev. To pa lahko pripelje do življenjsko nevarnega stanja.

Alternative za operacijo dimeljske kile ni. Včasih so uporabljali posebne trakove. Tak trak je bil navadno sestavljen iz napetega usnjenega pasu, na katerem je bila plošča, ki so jo namestili na kilo, da bi jo tako potiskali navznoter. Danes se tega postopka ne poslužujejo več, čeprav na spletu še lahko zasledimo različne modele, ki jih nekateri zelo hvalijo. Z medicinskega vidika so ti zastareli in nevarni.  

Cilj operativnega posega je trajno zaprtje razpoke. Na voljo je več različnih operativnih tehnik, ki se uporabljajo glede na stanje pacienta. V nemških in švicarskih bolnišnicah se povečini uporabljajo tri različne tehnike. V osnovi pa ločujemo med običajnimi „odprtimi“ metodami in minimalno invazivnimi „zaprtimi“.

Gre za enak princip, le dostop do mesta odprtine je različen. Pri odprti metodi kirurg prereže dimlje nad izboklino. Vsebino izbokline se potisne navznoter. Nato se mišično steno utrdi s šivi, za dodatno utrditev pa namestijo še sintetično mrežico.  

Vse od sredine 90ih let pa je bolj razširjena minimalno invazivna operacija. Tu obstajata dva enakovredna postopka, tehniki TEP in TAPP. Metodi temeljita na endoskopski tehniki. 

Za razliko od odprte operacije, ki jo je mogoče izvesti pod lokalno anestezijo, se minimalno invazivna opravi pod popolno anestezijo. Pri endoskopski tehniki kirurg instrumente in posebno kamero vstavi skozi tri manjše reze na koži v trebušno votlino in operira od znotraj. Vse korake izvede s pomočjo monitorja, ki mu prikazujejo nekajkrat povečano sliko. Kilo se oskrbi enako kot pri odprti metodi in mesto utrdi z mrežico.  

Ta postopek ima svoje prednost zlasti pri kilah na obeh straneh, ker je potrebnem le en dostop. Mrežica, ki utrdi steno dimelj, pa sedaj že predstavlja standard in se uporablja pri vseh pristopih.

„Za metodo se odločimo skupaj s pacientom in pri tem upoštevamo, kateri postopek bi bil bolj primeren za vsakega posameznika“, pravi dr. Müller, ki letno opravi okrog 70 tovrstnih posegov. Če mora biti pacient po posegu spet hitro polno storilen, kot denimo prej omenjeni gospod Ernesto, se bolj priporočajo endoskopske metode. Po takšnem posegu rehabilitacija traja le dva do tri tedne.  

„Če gre za starejšega srčnega bolnika, se raje odločimo za odprto metodo, ker zanjo zadostuje le lokalna anestezija“. Po tej rehabilitacija običajno traja šest do osem tednov, dokler pacient ni spet polno storilen.

Konkretne preventive ne poznamo, saj gre pri dimeljski kili nekako za naravno zadevo. Tudi reden  trening za moč ne pomaga, saj kila nastane tam, kjer mišic ne moremo trenirati. Prekomeren tovrsten trening celo ustvarja dodaten pritisk na trebušno votlino.

Kar moški lahko storijo, da kilo preprečijo, je, da ne nosijo pretežkih bremen in da nimajo prevelike telesne teže. Prekomerna telesna teža ni breme le za dimlje in tkiva, tveganje predstavlja tudi pri operaciji kile. In še za konec: če v dimljah čutite nenavaden občutek, pojdite pravočasno do zdravnika.  

Avtorica besedila: Katja Hongler
Prevod: Sabina Topolovec  
vir: www.avogel.ch