Zdravje moških

Spalno apnejo spremljata glasno smrčanje in pogosti zastoji diha, zato je ne gre jemati zlahka. Posledično se lahko pojavijo motnje spanja, utrujenost čez dan, pomanjkanje kisika in povečano tveganje za srčni infarkt in možgansko kap.

Nadležnega smrčanja pogosto ni lahko prenašati. A če oseba nenadoma preneha s smrčanjem in nekaj sekund ali celo minut ne diha več, se oseba, ki leži poleg nje, povrhu vsega še zboji za življenje partnerja.

Podobno se je dogajalo tudi ženi gospoda Maria, zajetnega možakarja, ki je podcenjeval jakost svojega smrčanja in tajil nenavadno hlastanje za zrakom, ker se tega seveda sploh zavedal ni. Šele ko se je postopoma pričenjal počutiti vedno bolj utrujenega čez dan, je končno poslušal nasvet svoje žene in se odpravil do zdravnika. Specialist pulmolog ga je pregledal in ga domov poslal z aparaturo, ki nadzira spanec in beleži morebitne zastoje diha. Nato je bila postavljena diagnoza: gospod Mario je trpel hudo obliko spalne apneje.

Pri smrčanju gre za zvok, ki se ustvarja v zgornjem predelu dihal spečega človeka. Do pojava običajno pride zaradi preozkih dihalnih poti, skozi katere zrak težko prehaja. Ko mišice v žrelu oslabijo (kar se pojavi s starostjo), jeziček vibrira, mehko nebo zaplapola, morda pride celo do zdrsa korena jezika navzdol – vse to pa povzroči bolj ali manj glasen zvok. Neželenim nočnim zvokom pa lahko botrujejo tudi drugi vzroki: s polipi zamašen nos, zvita nosna pregrada, povečani mandlji v žrelu ali skrajšana čeljust. Če so na grlu ali žrelu prisotne maščobne obloge, se dihalna pot še dodatno zoži. Zato prekomerno težke osebe pogosteje smrčijo. Ustrezna dieta in gibanje težavo s smrčanjem lahko tudi odpravijo. 

„Običajno“, torej redno smrčanje ni problematično. V tem primeru ni potrebno skrbeti zaradi zdravja, kvečjemu zaradi miru v zakonu. Z naraščajočo starostjo smrči med 60 in 80 odstotki moških (in 20 do 40 odstotkov žensk). Zakaj je odstotek pri moških višji, zaenkrat še ni jasno.

Smrčanje postane nevarno, če ohlapne mišice žrela ter jezik, ki pade navzdol, povsem zaprejo dihalne poti in oseba sploh ne pride več do zraka. Smrčanje se prekine, dihanje pa tudi, in to lahko traja od nekaj sekund do celo več minut, vse dokler oseba silovito ne prične hlastati za zrakom in nato spet smrčati. 

Če prekinitev dihanja traja več kot deset sekund in če do tega pride več kot tridesetkrat v sedmih urah, zdravniki govorijo o pojavu obstruktivne spalne apneje. Pri hudih oblikah so zaznali tudi do 600 prekinitev dihanja na noč, pri čemer te lahko trajajo tudi dve do tri minute.  

Pomanjkanje preskrbe s kisikom v možganih sproži neke vrste alarm, ki prepreči, da ne pride do zadušitve. Narasteta utrip in krvni tlak, izloči se adrenalin in oseba se predrami iz faze globokega spanca. Ko se skoraj povsem prebudi, se mišičje v nosno-žrelni votlini odpre in dihanje je vnovič mogoče.

Osebe, ki smrčijo, vsega tega sploh ne zaznajo, niti glasnega smrčanja, niti prekinitev dihanja, niti lovljenja zraka in tudi ne neprestanih reakcij zbujanja.

Zato pa so učinki tega kroničnega obolenja toliko bolj vidni čez dan, vendar si jih osebe ne znajo pojasniti. Počutijo se razdrobljene, se pogosto težko koncentrirajo in/ali se hitro razburijo, trpijo zaradi glavobola in napetosti v predelu ramen in zatilja.

Pri težkih oblikah apneje se lahko pojavi ekstremna utrujenost, ob kateri osebe v trenutku zaspijo, doma na fotelju, na pisarniškem stolu, v kinu, na družinskem srečanju. Tudi osebe, ki za sekundo zaspijo med vožnjo, niso redke.

Zdravniki vedo, da so osebe, ki trpijo zaradi spalne apneje, ponoči izpostavljene velikemu stresu. Telo je zaradi pomanjkanja kisika konstantno v alarmantnem stanju in pospešeno izloča stresna hormona kortizol in adrenalin. Pomembnih globokih faz spanja je vedno manj, spanec postaja vedno bol krhek in takšne osebe si ponoči slabše odpočijejo.  

Nezadostna preskrba s kisikom in povečano izločanje stresnih hormonov lahko takšni osebi v mnogih pogledih celo usodno škoduje. Osebe lahko utrpijo povišan krvni tlak, motnje srčnega utripa, srčni infarkt, možgansko kap in diabetes.  Znanstvena raziskava iz ZDA je dokazala, da je obstoj obstuktivne spalne apneje lahko neodvisen dejavnik tveganja za nastop pljučne embolije. Ob tem lahko takšne osebe trpijo tudi zaradi povečanega tveganja motenj potence in erekcije.

Spalna apneja je bolezen, ki jo je potrebno resno vzeti in jo je treba nujno zdraviti. V Švici, Nemčiji in Avstriji se po ocenah z njo spopada štiri odstotke moških in dva odstotka žensk, zlasti prekomerno težke osebe po 40. letu. Spalna apneja, ki jo ne zdravimo, po ocenah strokovnjakov, življenjsko dobro skrajša za povprečno deset let.

Če sumite, da imate spalno apnejo, ne odlašajte z obiskom osebnega zdravnika, pulmologa ali otorinolaringologa. Prva diagnoza se običajno postavi s pomočjo prenosne aparature, ki v domači postelji meri pogostost in jakost smrčanja, nasičenost s kisikom v krvi in kako pogosto oseba ostane brez zraka. Pri milejših oblikah dih zaostane pet do petnajstkrat na uro in traja vsakič vsaj deset sekund, o srednje težki apneji govorimo pri 15 do 30 prekinitvah dihanja, pri težji obliki, ki absolutno potrebuje zdravljenje, pa do tega pojava pride več kot tridesetkrat na uro. Glede na oceno zdravnik odloči, če je pacienta potrebno napotiti tudi v spalni laboratorij. 

V spalnem laboratoriju preko napeljav spremljajo vsak zvok smrčanja, vsako prekinitev dihanja, globino spanja in vrednosti krvnega tlaka.

Po tako preživeti noči v spalnem laboratoriju se odloči o potrebnih ukrepih. Včasih pomaga operativen poseg (npr. odstranitev povečanih mandljev ali nosnih polipov, redkeje korekcije nosne pregrade ali operacije mehkega neba). Pri blažjih primerih lahko pomagajo tudi spalne sponke, ki zmanjšajo pojavljanje smrčanja in poskrbijo za to, da so dihalne poti bolj odprte. O nakupu takšnih sponk se vsekakor najprej pogovorite s svojim zdravnikom.

Za najbolj učinkovito metodo velja spanje z masko, povezano z napravo CPAP (Continous Positive Airway Pressure), ki v dihala dovaja zrak pod pritiskom in ki pri vsaj 70 odstotkih obolelih takoj in občutno poveča kakovost življenja: pacienti se prebudijo sveži in spočiti in se tudi preko dneva počutijo zelo dobro.  

CPAP sestoji iz naprave, ki zrak iz okolice s pomočjo lahkega nadtlaka preko cevke dovaja v dihalno masko. V najboljšem primeru se oboleli na metodo navajajo tri do štiri noči v bolnišnici. Da bi maska zares pomagala, mora biti ustrezno nastavljena. Pomembno je, da je zračni tlak ustrezen: dovolj visok, da prepreči zastoje dihanja, a vendar ne nepotrebno previsok, saj to oseba lahko občuti obremenjujoče in moteče za spanec. Glede na ugotovitev je zrak potrebno še navlažiti ali segreti.

Pri maskah je več možnosti. Pri zdravljenju z malo nadtlaka zadostujejo že blazinice, ki se namestijo pod nosnice in skoraj ne spominjajo na masko. Najpogosteje se uporablja masko, ki obdaja le nos. Obstaja pa tudi „popolna“ maska, ki zajame usta in nos.

Terapija CPAP lahko prepreči nevarne zastoje dihanja, ne more pa jih zdraviti. Zato govorimo o dolgoročni terapiji, ki jo pacienti izvajajo tako doma kot na potovanjih in na katero se večina zaradi večje življenjske kakovosti zelo hitro navadi. Iz številnih izkušenj vemo, da tudi partnerji pacientov lahko sprejmejo tovrstno zdravljenje (čeprav ne izgleda lepo), saj zaradi prenehanja smrčanja tudi sami ponoči bolje spijo.

Tudi Mario in njegova žena sta se na takšno masko hitro navadila. Gospa ponovno dobro spi, saj je ponoči ne rabi biti več strah, bi se njen mož zadušil. Njen mož pa je vesel, da ima zopet več časa zase in za svoje bližnje, ker ni neprestano hudo utrujen. Veseli se tudi prihodnosti, saj se je s pomočjo maske izognil dolgoročnim posledicam spalne apneje, kot sta visok krvni tlak in težave s srcem.

Nekoliko manj učinkovita, a pri lažjih do srednje težkih oblikah spalne apneje še vedno dovolj dobra metoda je uporaba ustne proteze proti smrčanju. To se na spodnjo in zgornjo čeljust namesti pred spanjem, izdela pa jo po meri zobozdravnik ali čeljustni ortoped, ki ima opravljeno izobraževanje na področju medicine spanja. Na voljo je več različnih modelov, večina pa jih spodnjo čeljust za nekaj milimetrov pomakne navzdol in naprej in s tem prepreči zaporo dihalnih poti. 

Pri blažji obliki spalne apneje lahko tisti, ki so bolj vzdržljivi, tudi sami aktivno pristopijo na pot proti smrčanju in zastojem dihanja. Če vam metoda z masko ne ustreza, lahko morda poskusite z igranjem didžeriduja. Metoda z igranjem tega instrumenta se je leta 2005 izkazala za uspešno pri blažji obliki spalne apneje znotraj manjše študije, opravljene na univerzi v Zürichu in na kliniki v Waldu. Tudi raziskovalec spanja dr. Lorenzi-Filho iz Sao Paula je leta 2009 dokazal, da več dni in mesecev trajajoče vaje z žrelom in jezikom lahko zmanjšajo simptome pri blagi do zmerni obliki spalne apneje.

Pri igranju pihal se s pomočjo posebne dihalne tehnike krepijo ravno mišice, ki skrbijo za odprtost zgornjih dihalnih poti. Je pa zato v igranju potrebno vztrajati vsaj štiri do šest mesecev z vsaj 25 minutami igranja šestkrat tedensko. Intenziteta igranja se nato lahko morda tudi nekoliko zmanjša.  

Avtorica besedila: Ingrid Zehnder
Prevod: Sabina Topolovec  
vir: www.avogel.ch