Zdravje moških

Depresija je v velikem porastu, tako med ženskami, kot med moškimi. Kot boste lahko prebrali v spodnjem tekstu, ki ga prevajamo iz zapisa dr. Rawerjeve, se ta pri moških na začetku pogosto kaže s povsem drugačnimi znaki, kot smo morda vajeni ali kot običajno slišimo ali beremo. Prav je, da se tega zavedamo in prav, da o tem govorimo. Nasploh bi bilo potrebno več govoriti o vzrokih, ki depresijo povzročajo in tudi o tem, kaj lahko sami storimo, da vzrok in posledico odpravimo.

Ni naključje, da je te dandanes vse več. Življenjski tempo neredko postaja neusmiljen in mnogi preštevilnim obremenitvah preprosto ne zmorejo več biti kos. To se ne izraža le v delovnem okolju, tudi družinske obveznosti, skrb za bolne starše, smrt najbližjih in podobno marsikoga pahnejo v globoke občutke žalosti, skrbi, strahu in podobno. Ob takšnih življenjskih prelomnicah si smemo in moramo vzeti čas in takrat je pogovor s prijateljem, življenjskim partnerjem, otrokom ali nekom drugim, ki mu zaupamo, neprecenljiv. Pomembno je tudi ločevati, ali v resnici trpimo za depresijo ali pa smo le prežeti z močnimi čustvi, denimo, žalovanja. Zato tudi težko rečemo, da smo v depresiji zgolj zato, ker trenutno ustrezamo nekaj znakom, ki jih stroka pripisuje depresiji.

Zdravila v izjemnih okoliščinah prav gotovo nudijo dragoceno pomoč, še zdaleč pa ne predstavljajo edine možnosti. Ne pozabimo tudi na možnost samozdravljenja, ki nam pomaga prebroditi težka obdobja. Šentjanževka pomaga pri lažjih stanjih nerazpoloženosti, pri živčnem nemiru, razdražljivosti, nemiru in nespečnosti pa je dragocena pomoč tudi Avenaforce, kapljice iz svežega ovsa.  

Depresije so pri moških enako pogoste kot pri ženskah, a se veliko manj diagnosticirajo in zdravijo. Vzrok leži velikokrat v tem, da se oboleli ne odzove po »žensko-žalostno«, temveč po »moško-agresivno«. A vendar nujno potrebuje pomoč.  

Potem, ko je Andreas Weingart iznenada podivjal, so se sodelavci upravičeno čudili. Andreas, ki je veljal za umirjenega, je pretresene sodelavce dobesedno nadrl: „Tako ne gre več naprej, to je prava svinjarija, v kolikor se to takoj ne uredi, bodo posledice...“ Sledilo je zmajevanje z glavo in momljajoče opazke. Tako nezaslišanega obnašanja nihče ne bi pričakoval od sicer vedno korektnega Andreasa.  

Tudi njegova žena bi lahko povedala marsikaj. Tudi doma se je že nekaj tednov obnašal nenavadno. Kričal je na vse in na vsakogar, ob najmanjšem vzroku se je sprl z njo ali otroci.  

Karla ob njem ni mogla ničesar več storiti prav. Povrhu vsega se je domov vračal pozno, saj se je do poznega večera potil v fitnesu. Kadar so imeli obiske, kar je bilo vedno redkeje, se je sicer obnašal dokaj  običajno, takoj, ko je družina ostala sama, pa je že sledilo vnovično znašanje nad ženo.   

Andreas Weingart je trpel za depresijo, kar so ugotovili šele po nekaj letih. Depresija je težka duševna bolezen, ki se kaže kot globoka žalost, potrtost in brezupnost. Depresivna oseba ne najde več veselja, zadovoljstva in upanja. Trpi zaradi občutkov krivde, da ni nič vredna in da ni privlačna.

Toda vse to pri Andreasu ni bilo zelo opazno. Z vsemi temi težavami je opravil »po moško«. Začetki bolezni se pri moških kažejo po večini popolnoma drugače kot pri ženskah, pravijo strokovnjaki. Znaki, ki kažejo na depresijo pri moških, so razdražljivost, izbruhi jeze, dlakocepstvo, težnja drugim podtakniti krivdo, povečano kajenje in pitje alkohola ter beg v šport.

Ko je depresija polno razvita, so simptomi pri ženskah in moških praviloma enaki. Zaradi drugačnih začetnih znakov je obolenje le težko prepoznati. Prav tako moški neradi govorijo o svojih težavah, predvsem pa ne o duševnem stanju. Psihiatrinja Stephanie Krüger pravi, da moški priznajo duševne težave šele, ko je depresija že zelo napredovala. Večinoma pridejo na terapijo zaradi izgorelosti, nakar ugotovijo, da je vzrok depresija.

Moški, ki razvijejo depresijo, so večinoma zelo tradicionalni.  So »pravi moški«, ki od sebe in tudi od ostalih v družini in prijateljev zahtevajo veliko storilnost. Do ostalih ne čutijo navezanosti, predvsem do drugih moških ne negujejo prijateljskih vezi. Stremijo k temu, da vse postorijo z odliko in si tako pridobijo vrednost ter izpolnijo pričakovanja ostalih. 

Tako ustvarjena slika o samopodobi je z vsako večjo spremembo v okolju ogrožena. To je lahko v službi, če je npr. zavrnjena prijava na razpis za višje delovno mesto, če napredujejo sodelavci in drugo. Doma v veliko primerih preobrat povzroči rojstvo otroka, obremenitve in sprememba delovnega mesta. V srednjih letih se moški velikokrat soočajo z vprašanjem o smislu življenja: ali je to bilo vse? Najbolj ogroženi so starejši moški, ki živijo sami ali so vdovci.  

Zaradi stereotipa o močnem in uspešnem moškem, ki ima vse pod nadzorom, si depresivni moški težko priznajo težave, še manj jih zaupajo nekomu drugemu. Neuspehe, ranljivost ter šibkost poskušajo prikriti pred ostalimi.  

Dr. Michael Hettich, strokovnjak za depresijo na kliniki Wahrendorff: »Moški ne povedo, da so žalostni ali obupani. To je jezik žensk. Moški navadno rečejo, da so pod pritiskom.«  

Prof. dr. Siegfried Kasper z Dunajske univerzitetne klinike za psihiatrijo in psihoterapijo poudarja, da moški manj čutijo bolezenske znake in težave projicirajo na okolico. Predvsem moški težko priznajo diagnozo, ker so psihične bolezni stigmatizirane kot šibkost.   

Okolica se na opisano vedenje odzove z nerazumevanjem, s strahom in z negotovostjo. Kako se je lahko moj ljubi mož, ljubeznivi oče, moj dobri prijatelj tako zelo spremenil?  

Na očitke se prizadeti odzove agresivno, na vprašanja ne odgovarja. Kaj kmalu pride njegova okolica do spoznanja, da bi ta oseba lahko bila drugačna, boljša, če bi le sama hotela. Zato to težko duševno bolezen ne vzame z vso resnostjo. Tako je Andreasov tast od njega zahteval, naj se čimprej prime v roke. Njegova žena je molče trpela dalje in skušala obvarovati otroke, prijatelji in znanci pa so bili povsem ravnodušni do njega.

Toda prav to je najbolj nevarno pri omenjeni bolezni: prizadetemu ne manjka volje, temveč sam tega enostavno ne more obvladati. Šele ko njegovi bližnji in prijatelji diagnozo razumejo, lahko s prizadetim in z njegovo boleznijo ustrezno ravnajo.  

Bolečina, brezup, praznina in občutki krivde osebo, ki zboli za depresijo, tako spremenijo, da si zdravi ljudje tega niti ne morejo predstavljati. Svojci in prijatelji so pogosto nerazumevajoči do obolelega in pogosto tudi sami trpijo.

Najpomembnejše je, da sebi in obolelemu priskrbimo strokovno pomoč. Obrnite se na bližnje društvo za samopomoč. Opogumite obolelega za obisk zdravnika, vendar ne pričakujte, da se bo takoj in mirno odzval. V skrajnem primeru se vi za njega dogovorite za obisk pri zdravniku.  

Zelo pomembno je, da dobro poskrbite zase. Kolikor več pomoči in razumevanja boste dobili od sorodnikov in prijateljev in kolikor prej boste vsej naklonjenosti navkljub ohranjali ustrezno distanco, toliko manjša je verjetnost, da bo tudi vas potegnilo v vrtinec depresivnega mišljenja in tako boste lažje ubranili vaše partnerstvo in družino pred globoko krizo.   

Z depresivno osebo ni enostavno ravnati. Veliko vaših izjav bo interpretirala negativno in jih ne bo sprejemala. Razvijala bo občutke krivde in živela v strahu, da jo hočejo vsi zapustiti in da ni sprejeta. Prav tako ima depresivna oseba pogosto občutek, da bo vsak hip znorela.  

Moškemu, ki trpi za depresijo, najbolje pomagate s tem, da ostanete ob njem. Pokažite in povejte mu, da ga imate radi in ga podpirate in to kljub temu, da dvomi v vas in vaše besede. Imejte razumevanje, da depresivna oseba ne more kazati pozitivnih občutkov, prav tako se izgubi spolna sla. Stati ob depresivni osebi, ki nam je blizu, terja veliko moči, razumevanja, potrpljenja in ljubezni.   

Ne zmanjšujte resnosti depresije z besedami, kot so: »Saj ni tako hudo«, ne olepšujte in ne uporabljajte floskul, kot so: »Vsakdo ima lahko kdaj slab dan«, »Drugim gre še veliko slabše kot tebi«, »Jutri bo gotovo boljše«.

Ne poskušajte obolelega razvedriti z, npr., »Poglej, kako lep dan«. To ga še bolj pahne v obup, ker mu s takimi stavki nehote povemo, da ne more čutiti kot »normalni« ljudje.

Ne nalagajte mu občutka v smislu »Zberi se že enkrat!«, »Pomisli tudi na mene, otroke, starše…«. 

Izogibajte se vsemu, kar bi lahko še okrepilo že tako prevladujoče občutke krivde pri depresivni osebi. Ne sprejmite med potekom bolezni daljnosežnih odločitev, kot so selitev, ločitev, sprememba delovnega mesta. Zelo resno vzemite vsak namig na samomor, kajti predvsem pri depresivnih moških je stopnja samomorilnosti zelo visoka.  

1. Ste v zadnjem času velikokrat razburjeni, nerazpoloženi ali zmedeni?
2. Prenesete manj stresa in hitreje padete v stisko?
3. Se zadnje čase ukvarjate obilno, celo prekomerno s športom? 
4. Ste se zadnje čase prepirali z družinskimi člani in prijatelji?
5. Ali se hitro razburite, hitro povzdignete glas, ostalim kaj očitate?   
6. Ste v zadnjem času izgubili nadzor nad sabo in ste to potem obžalovali?
7. Imate večkrat občutek, da ste edini normalni med nesposobneži in bedaki?
8. Ali v zadnjem času večkrat posežete po alkoholu, ali več kadite, ali vzamete zdravila,  da se sprostite? 
9. Vam manjka moči in vzdržljivost, postanete hitro utrujeni?
10. Občutite večkrat izgorelost, praznino, pobitost, malodušje, obup?
11. Imate težave pri sprejemanju vsakodnevnih odločitev?
12. Ste se zadnje čase počutili osamljene in nerazumljene?
13. Želite iz vsega izstopiti, pomislite kdaj na smrt ali samomor? 

… ki kažejo na depresijo pri moškem in trajajo več tednov:  

1. Je hiperaktiven, se prekomerno ukvarja s športom, dela več kot prej.
2. Hitro izgubi živce, se ne zna kontrolirati in je agresiven.
3. Družinskim članom, prijateljem in sodelavcem deli neosnovane očitke.
4. Je zamerljiv in vztraja, da ima prav.
5. Je živčen, predvsem zjutraj.
6. Zanemarja zunanji izgled.
7. Obnaša se nesramno, grobo in nespoštljivo
8. Prekomerno se razburja zaradi malenkosti, ki jih prej ni niti opazil.
9. Ima motnje spanja.
10. Več tvega in je manj pazljiv kot prej, npr. pri vožnji z avtomobilom. 

V kolikor lahko prizadetemu pripišete več kot tri trditve, se pogovorite z vašim zdravnikom in ga prosite za podporo.  

Besedilo: Dr. Claudia Rawer
vir: www.avogel.ch
Prevod: Sabina Topolovec