Zdravje moških

Pogosta potreba po uriniranju, šibek curek, kapljanje urina po uriniranju so za moške zelo neprijetni simptomi, ki jih običajno povzroči nenevarno povečanje prostate.

Medicinski izraz za to stanje je tudi benigna hiperplazija prostate (BHP), pomeni pa, da se je mehka notranjost prostate razširila – v ekstremnih primerih iz prvotne velikosti oreha na obseg pomaranče.  Rast celic stiska sečnico, ki poteka skozi prostato in moti neoviran pretok urina iz mehurja.

(Počasno) nenevarno povečanje tkiva se običajno pričenja že pri starosti 30 let, a tega ne opazimo, vse dokler ne nastopijo značilni simptomi. Težave občuti skoraj vsak drugi moški po 50. letu starosti in skoraj vsaj 80 let star moški.  

Zakaj prihaja do povečanja prostate, ni povsem jasno. Kot možni dejavniki se omenjajo starost, spolni hormoni, sprememba sestave hormonov ter rastni faktorji.  

Moški hormon testosteron, ki cirkulira v krvi, se v prostati s pomočjo encima 5-alfa-reduktaze spremeni v dihidrotestosteron (HDT). Pri starejših moških se DHT tvori v večji meri, zato se poveča tudi rast prostate.

Kot drug možen vzrok benigne hiperplazije prostate se omenja s starostjo pogojena sprememba razmerja med moškimi in ženskimi hormoni. Z leti raven testosterona pri moških upade, medtem kot raven estrogena ostane enaka. Neravnovesje med estrogenom in testosteronom naj bi botrovalo zmanjševanju celične smrti (apoptoza) celic prostate, kar povzroča hitro rast tkiva.  

Prav tako različni rastni faktorji vplivajo na presnovo v različnih predelih prostate, zaradi česar je lahko motena sama presnova v celicah.  

Nenadna potreba po nočnem uriniranju in šibak curek sta lahko prvi opozorili, da gre za nenevarno povečanje prostate. Prav nobene potrebe ni, da bi simptome povečane prostate junaško prenašali, temveč raje kaj ukrenite, da položaj izboljšate. Bodite aktivni v skrbi za svoje zdravje, pogovorite se z zdravnikom o možnostih zdravljenja. V večini primerov je pomoč možna.  

Pri blagih do zmernih težavah s prostato si lahko pomagate z zdravili. Sem sodijo zlasti rastlinski pripravki iz plodu palmeta, afriške slive, rženega peloda, bučnih pečk in korenine koprive. Rastlinski zdravilni pripravki težave blažijo, vendar prostate ne morejo zmanjšati.  

Kemično-sintezna zdravila, ki jih predpiše zdravnik, so različni alfa blokatorji in zaviralci 5-alfa reduktaze.  

Alfa blokatorji zmanjšujejo mišično napetost v prostati in vratu sečnega mehurja, kar olajša uriniranje. Velikost prostate se tudi s temi zdravili ne zmanjša. Ta zdravila imajo lahko neželene učinke, od vrtoglavice in padca krvnega pritiska do težav z ejakulacijo.

Zaviralci 5-alfa reduktaze preprečujejo spremembo testosterona v dihidrotestosteron (DHT) in deloma občutno zmanjšajo obseg prostate. To ugodno vpliva na izpraznjenje mehurja. A na žalost tovrstni zaviralci encimov delujejo zelo počasi in celoten učinek dosežejo šele po pol leta ali dlje. Pojavijo se lahko glavobol, bolečine v trebuhu, zmanjšanje spolne sle, težave z erekcijo. Ko prenehamo z jemanjem zdravil, se prostata znova poveča.

Majhna žagastolistna palma uspeva na obalah držav na jugu ZDA, predvsem v Južni Karolini in na Floridi ter v tropski Srednji- in Južni Ameriki. Izvleček iz plodu palmeta deluje na več načinov:  

• Učinkovine plodov palmeta zavirajo tvorbo dihidrotestosterona iz testosterona in tako delujejo kot zmerni zaviralci 5-alfa-reduktaze.
• Posledično zaustavijo tudi vezavo dihidrotestosterona in drugih hormonov na njihove receptorje. Poleg vpliva na hormone so vidni tudi učinki na vnetne procese in rastne hormone, ki prav tako spodbujajo rast prostate. Iz tega razloga se izvlečki iz posušenega plodu žagastolistne palme uvrščajo med pomembno zdravstveno oskrbo pri blagem do zmernem nenevarnem povečanju prostate.  

Če mišica zapiralka na izhodu mehurja oslabi in se sečnica zoža, lahko sprva le neprijetne težave postanejo precej boleče. V nekaterih primerih postaja vedno težje tako zadržati urin kot ga tudi izprazniti. V tem primeru obstaja večje tveganje, urin ostaja v mehurju. Ta ni nevaren, dokler ne pride do vnetja. Urolog količino zastalega urina ugotovi z ultrazvokom in po potrebi predpiše dodatne preiskave in terapije.  

Če pri uriniranju začutite pekočo bolečino, je sum vnetja sečil blizu. Če ste ob tem še izčrpani in vročični, obiščite zdravnika. Vnetje sečil je potrebno zdraviti, sicer lahko utrpite poškodbo ledvic.  

Zaradi vnetja sečil ali prehlada lahko nastopi nezmožnost uriniranja. V tem primeru vam mora zdravnik nemudoma vstaviti kateter, da razbremeni mehur in ledvice in prepreči tako zastrupitev z urinom kot tudi resne težave z ledvicami.

Pri večjih količinah zastalega urina, pri sečnih kamnih, pogostih vnetjih in zastajanju urina je operacija prostate morda neobhodna.

Pri klasični stardardni operaciji (TUR-P) se ovoj prostate ohrani, notranjost tkiva pa se z minimalno invazivno metodo skozi zanko, ki jo vstavijo skozi sečnico, izlušči in izpere.

Pri močno povečani prostati prerežejo trebuh nad mestom, kjer se pod mehurjem nahaja prostata, in odstranijo moteče tkivo (odprta operacija).

Glede na stanje pacienta in velikost prostate se uporabljajo tudi nekateri drugi moderni (deloma v fazi preizkušanja) postopki: različni laserski postopki (Greenlight-laser), mikrovalovna termoterapija ali igelna ablacija (uničenje tkiva s preko 90 stopinj Celzija vročimi iglami, ki jih segrejejo z visokofrekvenčnim tokom).

Po operaciji se lahko zgodi, da je plodnost zmanjšana in po večtedenskem okrevanju z vstavljenim katetrom se bo morda potrebno znova naučiti kontinence. 

Natančno se posvetujte o posegu in pridobite tudi drugo in tretje mnenje, če je potrebno – dovolj časa imate.

Rak prostate skupaj z rakom debelega črevesja in pljučnim rakom sodi med najpogostejša rakava obolenja pri moških in velja za drugi najpogostejši vzrok smrti, takoj za srčno-žilnimi obolenji. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih od 100.000 moških približno 100 zboli za rakom prostate, od tega je 80 odstotkov starejših od 60 let. Rak prostate v osnovi nima nikakršne povezave z nenevarnim povečanjem prostate, saj se ta lahko pojavi tako pri majhni kot pri povečani prostati. Tudi moški, ki so jim izluščili notranjost tkiva prostate, pred boleznijo niso varni. 

V družinah, kjer se je ta vrsta raka prostate že pojavila, moškim priporočajo preventivne vsakoletne preglede že po 40. letu, vsem ostalim po 45. letu (opomba: podatki veljajo za Švico). V Švici pregled vsako leto opravi le 17% moških med 45 in 54. letom starosti. Kar 52 odstotkov moških nikoli v življenju ni opravilo pregleda prostate.

Tudi v Nemčiji se na zakonsko predpisane preventivne preglede odzove le slabih 17 % moških. Gre za digitalno rektalno preiskavo, kar pomeni, da zdravnik prostato s prstom otipa skozi zadnjično odprtino in pri tem ugotovi, če so prisotne zatrdline ali druge nepravilnosti. Rak prostate se najpogosteje pojavi na tistem delu žleze, ki je obrnjen proti danki.

Na ta način pa zdravnik ne more odkriti tumorja na sprednji strani prostate, pa tudi zelo majhnih karcinomov ne. Zato urologi priporočajo dodatno preiskavo, s katero ugotovijo vrednost PSA.  

Za prostato specifičen antigen (PSA) je beljakovina, ki se tvori le v prostati in v manjših količinah prehaja v kri. Izračun vrednosti PSA lahko zato dobimo že na osnovi preprostega odvzema krvi. Kot mejna vrednost, ki zahteva dodatne razjasnitve, trenutno velja vrednost 4 ng/ml (nanogram na mililiter), pri čemer se vrednosti vedno ravnajo glede na starost. Zmerno višje vrednosti med 4 in 10 ng/ml veljajo za „sivo cono“, saj vrednost že naravno narašča z višjo starostjo.  Razločevalna preiskava (npr. razmerje med prostim in vezanim PSA) pomaga pri odločitvi, če bi lahko šlo za rakavo obolenje ali ne.

Kajti višje PSA vrednosti lahko pomenijo, da gre za rakavo obolenje, lahko pa gre v resnici le za  nenevarno povečanje prostate ali za vnetje prostate.

K višji vrednosti PSA lahko pripomorejo tudi kolesarjenje, jahanje, spolni odnos ali rektalni pregled pred odvzemom krvi.

In prav tako kot povišana vrednost PSA ne pomeni nujno raka, tega tudi povsem normalne vrednosti ne izključujejo. Nemško združenje za raka (Deutsche Krebsliga) zato pravi, „da pri določitvi PSA vrednosti razmerje med koristmi in škodo doslej ni poznano v zadostni meri“.

Številni urologi odkrito govorijo o nevarnosti pretiranih preiskav, saj ugotovljena višja PSA vrednost moške navdaja s strahom in zahteva dodatne preiskave, ki morda sploh ne bi bile potrebne. Kajti dejstvo je, da navkljub zgodnjemu odkrivanju raka smrtnost ni upadla. 

Vendar pa to ne pomeni, da bi se morali odpovedati določitvi PSA vrednosti. Pomembno je, da vrednosti redno spremljamo (vedno z istimi laboratorijskimi metodami), da zaznamo morebitno povečanje in ustrezno reagiramo.  

Tipičnih simptomov, ki bi jasno nakazovali malignega raka prostate, ni. Vemo pa, pa pri 30 odstotkih moških po 50. letu obstaja speč (latentni) karcinom prostate. Ta oblika raka raste zelo počasi, omejena je zgolj na prostato in ne dela težav. Pogosto moški umrejo z njim in ne zaradi njega. Pri starejših moških (preko 70 let) s PSA vrednostmi pod 10 ng/ml se razvoj zato redno opazuje in kontrolira.

Po drugi strani pa ni povsem izključeno, da pri določenem odstotku moških ta „speča“ oblika raka ne bo pričela nekoč hitreje rasti, izbruhnila iz prostate in povzročila metastaze, zlasti v limfnih vozlih ali na kosteh.  

Še zlasti ko govorimo o dedni obremenjenosti, je rak prostate bolj agresiven, hitreje raste in prej tvoji metastaze.  

Pri biopsiji prostate se pod lokalno anestezijo in kontrolo z ultrazvokom preko danke odvzame več majhnih vzorcev tkiva. Ker gre tu le za naključne vzorce, je mogoče, da ne zadanemo majhnih tumorjev. Če vrednosti PSA še naprej naraščajo, je biopsijo potrebno ponoviti. Pri tem se skrbno preuči celični material in ugotovi, ali je rak prisoten ali ne.  

Znanstvenih dokazov za to, da bi z biopsijo raztrosili tumorske celice, ni.  

Na nekaterih klinikah se prostata preiskuje z magnetno resonanco, da bi raka prostate lahko prikazali na sliki in biopsijo izvedli bolj ciljno. Gre za zahteven in drag postopek, ki ga je vredno uporabiti zlasti v primerih, ko kot kljub visokim vrednostih PSA z biopsijo ne ugotovijo prisotnosti rakavih celic.

Če je tumor omejen zgolj na področje prostate, ga obsevajo ali operirajo z odstranitvijo prostate (radikalna prostatektomija). Pri metastazah se uporabljajo zdravila, ki zaustavijo delovanje moških spolnih hormonov in s tem rast spremenjenih celic. Kemoterapija tu ne igra pomembne vloge.

Če je le mogoče, se bodo kirurgi potrudili, da pri operaciji v največji možni meri ne poškodujejo živčevja in tako na eni ali obeh straneh prostate ohranijo živčno-žilni sveženj, ki omogoča erekcijo. Sečni mehur in sečnica se na novo povežeta. Po operaciji pride do inkontinence, ki traja nekaj tednov do nekaj mesecev in ki se lahko odpravi s krepitvijo mišic medeničnega dna. Moški po operaciji niso več plodni, ker se prereže semenovod. 

Normalna telesna teža, redno gibanje in uravnotežena prehrana z veliko zelenjave, sadja in malo mesa in mesnih izdelkov odločilno prispevajo k preprečevanju raka prostate. Zelo pomembno je, da zdravo živimo tudi med zdravljenjem.

Kot dejavniki tveganja se omenjajo prekomerna telesna teža, pomanjkanje gibanja, prehrana s preveč maščobami in kalorijami in kajenje.  

Ta razmeroma redka bolezen se pri moških najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom (redko prej ali kasneje). Istočasno ta rak velja za najpogostejšega v tej starostni skupini. K sreči sodi med najbolje ozdravljive tumorje, ki se pojavljajo pri odraslih. Tako danes ozdravi kar 99 odstotkov vseh pacientov s to boleznijo. Celo pri pojavu metastaz so možnosti za ozdravitev med 75 in 90%. Med vidnejšimi osebnostmi, ki se je soočila s to boleznijo, je tudi nekdanji kolesarski prvak Lance Armstrong. Vendar dobra prognoza ne spremeni dejstva, da je bolezen brez zdravljenja smrtna.

Število obolelih za to boleznijo se je v zadnjih 20 letih skoraj podvojilo. Zato je še toliko bolj pomembno, da se moški med 15. in 40. letom redno pregledujejo, kot se to svetuje ženskam za redno samopregledovanje dojk. Med najpomembnejše simptome sodijo zlasti neboleča ali boleča oteklina, ki se pretežno pojavi na eni strani, trda, nagrbančena „vozličasta tvorba“ v ali na modih, kljuvanje ali občutek teže v modih oz. dimljah ter posebna občutljivost ali otekanje prsnih žlez.

Naj se vam ob vsakršni spremembi na modih ne bo nerodno pogovoriti z zdravnikom, ne glede na to, ali je boleča ali ne. Vsakršno odlašanje oteži zdravljenje, saj rak na modi rad hitro metastazira.  

V preko 90 odstotkih rak na modih izvira iz zarodnih celic v modih,  iz katerih izhajajo tudi semenske celice (semenčice). Običajno je prizadeto le eno modo. Le pri redkih (približno 5 odstotkov) se ta vrsta tumorja kasneje razvije tudi na drugem modu.

Podobno kot pri raku na prostati tudi tu zdravnik moda najprej otipa, nato se določijo tumorski markerji v krvi, sledi ultrazvočna preiskava ter biopsija s pregledom tkiva.

Moda sestavljajo različne vrste celic, zato se v njih lahko razvije več vrst tumorjev. Med najpogostejše sodijo seminomi in neseminomi. 

Prizadeto modo najprej operativno odstranijo, nato pa je več možnosti zdravljenja: obsevanje pri seminomih in kemoterapija pri neseminomih.

Diagnosiciranje in zdravljenje raka na modih je zelo kompleksno, zato se je v primeru bolezni najbolje obrniti na kliniko, ki je specializirana za diagnostiko in zdravljenje te vrste raka. Iz centra za zdravljenje raka v Bonnu sporočajo, da je kompetentno zdravljenje izredno pomembno, saj rak na modih kljub dozdajšnjim dobrim uspehom zdravljenja sodi med najbolj nevarna rakasta obolenja, zato ima lahko napaka v diagnosticiranju in zdravljenju hude posledice za bolnika. 

Večina bolnikov po prestali terapiji ohrani zmožnost erekcije in ostane plodnih, tako da spolno življenje ostane povsem zadovoljivo in moški lahko tudi spočne otroka. Zdravo modo proizvede dovolj spolnih hormonov in semenskih celic.

Dodatno pa je semenčice mogoče preventivno tudi zamrzniti, saj neplodnost, v odvisnosti od ukrepov zdravljenja, ni izključena. 

10- do 15-krat višje tveganje za raka na modih imajo moški, ki se jim eno od mod ob rojstvu ni spustilo v modnik, ampak je ostalo v dimeljskem kanalu ali trebušni votlini.  Dobro je, da ta podatek starši povedo sinu, zato da je ta toliko bolj pozoren pri morebitnih nenavadnih spremembah. Tudi moški, ki so imeli vnetje ali poškodbo mod in zato trpijo zaradi atrofije (krčenja mod), naj bodo bolj pozorni.  

Vir: www.avogel.ch
Prevod: Sabina Topolovec