Revma in prehrana – kaj je potrebno vedeti

Dr. Hölz: Težišče terapije predstavlja intenzivna dietetika. Pod tem nazivom razumemo kombinacijo začetnega postenja, ki mu sledi prehranska terapija. Tak postopek zdravljenja je sedaj dobro dokumentiran tudi v dolgoročnih znanstvenih študijah in je povsem nesporen. Začetno terapijo postenja določimo skupaj s pacientom, pri tem pa sledimo predvsem kliničnemu poteku bolezni. Po skrbni sestavi jedilnika pričnemo z načinom prehranjevanja, ki temelji na svežih živilih, brez živalskih beljakovin in glutena. V naši kliniki sledimo celostni obravnavi, zato te prehranske smernice podpremo z dodatnimi aktivnostmi, ki so prilagojene posamezniku, med drugim s fizioterapijo, npr. z gibalnimi vajami in kopelmi, z gibalno terapijo (skladno z zmožnostmi posameznika), s tehnikami sproščanja, po potrebi tudi v kombinaciji s psihoterapijo.
 
Ob tem uporabljamo veliko drugih postopkov naravnega zdravljenja kot npr. fitoterapijo, homeopatijo, nevralno terapijo, pa tudi akupunkturo. Natančen potek zdravljenja določi izkušen zdravnik po preučitvi poteka bolezni in tega nenehno prilagaja individualnim potrebam bolnika, ki sledijo zdravljenju. 

Pri posebej težkih potekih bolezni seveda uporabljamo tudi protivnetna in protibolečinska sredstva, ki nam jih nudi uradna medicina. Ravno s sintezo klasičnih postopkov naravnega zdravljenja in metod zdravljenja uradne šolske medicine lahko za vsakega bolnika najdemo najbolj optimalen  način zdravljenja.  

Atrogel^® gel

Naravna rešitev. Več

---

Artroforce^® tablete

Deluje protivnetno in protibolečinsko, blaži otekline ter izboljša presnovo, ki je pri bolečinah v mišicah in sklepih lahko okrnjena. Več

A. Vogel pomoč uporabnikom
Za dodatna vprašanja smo vam na voljo med delavniki od 8. - 16. ure.
nasveti@farmedica.si

AV: Pred časom je izjava zdravnice specialistke, da revme ne moremo ozdraviti zgolj s prehrano, ki smo jo objavili v „Gesundheitsnachrichten“, naletela na precejšnjo kritiko. Kakšno je vaše mnenje o tem?  
Dr. Hölz: Pri izrazu „ozdraviti“ smo v medicini raje previdni. Prehransko terapijo na noben način ne obravnavamo dogmatično kot edino možno. Nedvomno pa ta predstavlja zelo učinkovito osnovo brez neželenih stranskih učinkov v obširni terapiji revmatičnih obolenj. V tej luči zares ne razumem, da uradna medicina kljub znanstvenim študijam, ki potrjujejo učinkovitost takšnega pristopa, temu še vedno ne zaupa ali ga celo odklanja. Način zdravljenja je potrebno določiti za vsakega bolnika posebej, pri tem pa upoštevati tako učinke kot stranske učinke posameznega načina zdravljenja.

AV: Ali lahko torej vsem revmatičnim bolnikom priporočite enak način prehranjevanja ali tu obstajajo razlike?  
Dr. Hölz: Povsem iz praktičnih razlogov pri vseh bolnikih pričnemo z enakimi prehranskimi priporočili, čeprav se dobro zavedamo, da so si bolniki različni. Glutena tako ne prenaša le kakšnih 40% bolnikov. V tem smislu nimamo zanesljivih laboratorijskih preiskav, tako da pretežno sledimo kliničnemu poteku bolezni. Pomembni so seveda lahko tudi nekateri drugi alergeni, njihovo prisotnost ugotavljamo posamezno od bolnika do bolnika.

AV: Ali obstajajo tudi takšni, pri katerih sprememba prehrane ne učinkuje ali učinkuje le malo?  
Dr. Hölz: Protivnetni in protibolečinski vpliv spremenjenega načina prehranjevanja dobro poznamo in deluje domala vedno.  
Če v določenem primeru ne dosežemo želenega učinka, moramo vedno pomisliti na določena žarišča v telesu.  
Ta pogosto odkrijemo v zobovju ali v mandljih. V tem primeru seveda prvenstveno in z ustrezno metodo odpravimo vzrok, ki se tam skriva.  

AV: Kakšno vlogo ima pri revmi pogosto omenjena arahidonska kislina in zakaj?  
Dr. Hölz: Arahidonska kislina je osrednje izhodišče vseh vnetnih procesov v našem telesu. Iz nje se ustvarjajo t.i. vnetni mediatorji. Če jo zmanjšamo, se zmanjša tudi imunološki odziv, prav tako vnetni procesi.  

AV: Zakaj bi se revmatiki morali izogibati belega sladkorja?  
Dr. Hölz: Po empiričnih opazovanjih revmatični bolniki rafinirane sladkorje pretežno slabo prenašajo. To v enaki meri velja tudi za nekatere druge snovi, kot so citrusi in kava. Prekomerno uživanje sladkorja ne škoduje le zdravju revmatikov! Kot alternativa se v manjših količinah ponujajo med in zgoščeni sokovi, npr. zgoščen jabolčni sirup ali javorjev sirup, ali slajenje s suhim sadjem. 

AV: Revmatikom se priporoča jemanje omega-3 maščobnih količin v velikih količinah. Ima to lahko neželene posledice? Obstajajo objave, da se pri višjih koncentracijah lahko pojavijo slabost in bruhanje, da se podaljša čas strjevanja krvi, da med jemanjem lahko naraste vrednost LDL holesterola …  

Dr. Hölz: Omega-3 maščobne kisline zavirajo predstopnjo arahidonske kisline. Če se prehranjujemo pretežno lakto-vegetarijansko ali celo povsem brez živalskih beljakovin, ne potrebujemo uživati tako veliko dodatnih omega-3 maščobnih kislin, da bi te lahko povzročile neželene stranske učinke. Vseh teh velikih količin, predvsem v obliki kapsul z ribjim oljem, pri omenjenih prehranskih priporočilih sploh ne potrebujete. Svoji prehrani lahko dodate nekaj lanenega olja, lanenih semen ali kakovostnih oreščkov, npr, orehov, in to že zagotavlja dovolj dober učinek.  

AV: Ali pri otrocih in mladostnikih z revmo obstaja kakšna posebna problematika v povezavi s prehrano? In kakšno je vaše mnenje o predpisovanju kortizona otrokom in mladostnikom?  
Dr. Hölz: Prehranska terapija seveda tudi pri otrocih in mladostnikih z revmatičnimi obolenji kaže enake protivnetne in imunološke učinke. Postenje pa v tem primeru definiramo kot „prostovoljno odpovedovanje trdi hrani za neko določeno časovno obdobje“. Seveda lahko zlasti pri otrocih naletimo na težave s sprejemanjem le-tega. O potrebnosti prehranske terapije pri otrocih in mladostnikih se je s posamezniki potrebno veliko pogovarjati, da lahko dosežemo zadostno sprejetost. Uspeh, ki ga nato pri tem dosegamo, je pogosto najboljša motivacija za zelo pomembno spremembo prehranskih navad. Kortizon in ostala protivnetna zdravila so seveda v posebnih fazah bolezni nepogrešljivi pri mnogi bolnikih, tudi pri otrocih in mladostnikih. Seveda pa bi nas pri tem moral voditi cilj, da s pomočjo ostalih terapij, ki ne povzročajo stranskih učinkov, uporabo le teh v najvišji možni meri znižamo ali celo dosežemo, da njihova uporaba kasneje sploh ni več potrebna.
 
AV: Bi lahko dejansko povsem opustili tudi protibolečinska in ostala zdravila?  
Dr. Hölz: Cilj zdravniške terapije ni odpovedovanje zdravilom. Najpomembnejša smernica, ki ji sledimo, je ta, da za bolnika vedno poiščemo možnost, s katero lahko ohrani čim boljšo in čim manj bolečo gibljivost in s tem znatno izboljša kakovost življenja. Z načinom zdravljenja, kot ga izvajamo pri nas, nam tako rekoč vedno uspe vsaj znižati količino zdravil, s čimer posledično omejimo tudi ne tako redke neželene stranske učinke zdravil.  

AV:  Sprememba prehrane mnogim ljudem predstavlja manjšo kakovost bivanja. Mnogo ljudi občuti tudi slabo vest, če si kdaj privoščijo kaj, česar ne bi smeli. Bi lahko takšnih bolnikom dali kakšna posebna priporočila?  
Dr. Hölz: Seveda marsikdo najprej pomisli, da bo s spremembo načina prehranjevanja omejil svojo kakovost bivanja, saj hrana in pijača predstavljata pomemben segment našega življenja. Prav zato je izredno pomembno, da bolnike že od vsega začetka dejavno vključujemo v procese odločanja in jim pri tem natančno pojasnimo, kakšne dobrobiti si lahko od tega obetajo.  
Ko se pojavijo pri uspehi, ko se izboljša gibljivost, ko se zmanjšajo bolečine, se bolnik tudi mnogo lažje drži novih priporočil  v primerjavi z nekom, ki trpi za presnovnimi boleznimi. Bolniki hitro opazijo, kaj jim dene dobro in kaj ne, zato spremenjen način prehranjevanja ne doživljajo več kot odpovedovanje temveč kot pomembno pridobitev za boljše vsakodnevno počutje. Slaba vest in očitki nič ne pomagajo, pomembno je le, da bolnik in zdravnik skupaj poiščeta pot, ki bo privedla do več zdravja. 

AV: Na začetku prehranske terapije predlagate postenje. A pri tem ni potrebno paziti na to, da ne pride do podhranjenosti?  
Dr. Hölz: Podhranjenost ni posledica kratkega postenja, temveč več let trajajoče težke bolezni ali napačnega prehranjevanja. Uspeh, ki ga prinese terapija z zdravilnim postenjem, je tako velik, da pod nadzorom izkušenega zdravnika začasno „podhranjenost“ skoraj vedno lahko vzamemo v zakup. Če je pri bolniku že prisotna očitna podhranjenost, pa lahko to med procesom postenja brez težav izravnamo z dodatki kakovostnih olj ali vitaminov, ki so močni antioksidanti.

AV: Ali prekomerna teža vpliva na nastanek revmatičnih obolenj? Vsaj tako kažejo izsledki ameriške študije.  
Dr. Hölz: Prekomerno težo običajno povzroča pretiran vnos maščob, še posebej živalskih maščob. Zelo dobro je dokumentirano, da te spodbujajo vnetne procese in škodujejo imunskemu sistemu, zato je povsem mogoče, da se v tem primeru v večji meri lahko pojavijo revmatična obolenja. Ne glede na to pa prekomerna telesna teža obremenjuje predvsem sklepe.  

AV: Kot ste že na začetku dejali, priporočate dodatne terapije, npr. gibalne terapije.  
Dr. Hölz: Menim, da preudarne prehranske in gibalne terapije ne moremo ločevati, saj ima gibanje dolgotrajne učinke na presnovne procese. Redna gibalna terapija, namenjena posamezniku, je nepogrešljiva. Kolikor je to le mogoče, bi morali poskrbeti tudi za redno vsakodnevno opravljanje aktivnosti, ki krepijo vzdržljivost. Tudi drugi omenjeni postopki naravnega zdravljenja pogosto prav tako pomenijo dragoceno pomoč in predstavljajo nepogrešljiv del uspešne terapije pri kroničnih obolenjih, še zlasti pri kroničnih revmatskih obolenjih.  

Vir: A.Vogel Gesundheits-Nachrichten 2/2005
Prevod: Sabina Topolovec