A.Vogel Blog

Domov / Imunski sistem / Gripe in prehladi – pred njimi se dobro zaščitimo z ameriškim slamnikom

Gripe in prehladi – pred njimi se dobro zaščitimo z ameriškim slamnikom

Ameriški slamnik ali škrlatna oz. vijolična ehinaceja (lat. Echinacea purpurea): z originalnim učinkom

Pri gripi in prehladih se kot zelo učinkovita preventiva izvrstno izkaže ameriški slamnik - z originalnim učinkom (znanstveno ime za ameriški slamnik je Echinacea prupurea ali škrlatna/vijolična ehinaceja).

Nobeno presenečenje ni, da je oko ameriških domorodnih ljudstev ujela čudovita škrlatna ehinaceja. V Severni Ameriki, kjer so stara ljudstva lovila živali v tako imenovih kanadskih prerirjah, so v svetu, polnem visokih trav, rasli tudi prelepi vijoličasti cvetovi. Pogled na obširne travnate zelenice je bil nepozaben. Danes pa je ta lepa trajnica znana kot zelo dragoceno in vsestransko zelišče, ki se uporablja v naravni medicini.

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea) tako kot njegovih osem sestrskih rastlinskih vrst izvira iz vzhodnega in osrednjega dela Severne Amerike. Ta visoka rastlina ima koničaste ali zaobljene cvetove glav z oranžno ali rdečkasto sredico, značilno za skupino rastlin, ki s svojo drobno srčiko spominjajo na bodeče ježe. Od tod tudi izvira botanično ime »echinacea«, ki je izpeljanka grške besede »echinos«, kar pomeni morski ježek. Zdi se, kot da bi bili ti drobni ježki obdani z avro cvetnih listov, ki si pogosto sledijo od najsvetlejših barv, tistih podobnih roza vrtnici, do svetleče intenzivno rožnate oziroma temno vijolične, ki predstavljajo naravnost osupljivo nasprotje oziroma kontrast temno zelenim listom. To zemeljsko marjetico, bolje znano pod imenom ameriški slamnik, moramo razlikovati od njene ožje sorodnice, ki cveti značilno rumeno in se imenuje svetleča rudbekija (zlatorumena ivanščica).

Ehinaceja: priljubljena in razširjena je postala zaradi starih ljudstev Severne Amerike

Ameriški slamnik je veljal za eno najpomembnejših zdravilnih rastlin starodavnih plemen Amerike, zlasti njenih vzhodnih delov in travnatih površin severa. Posebej so se nad njo navduševali Suji (znani tudi kot Lakota), eno najbolj znanih plemen severno-ameriških indijancev, pa avtohotoni prebivalci velikih ravnin Cheyenne, Omaha, Kiowa, Comanche. Številne potencialne zdravilne aspekte ameriškega slamnika pa so dokončno potrdili priseljenci iz Evrope, trgovci, lovci in pozneje, v začetku 20. stoletja, še etnobotaniki, ki so proučevali rastlinstvo in z njim povezane navade takratnih ljudi.

Ameriški slamnik so uporabljali kot vsestransko zdravilo proti bolečinam, za zdravljenje vnetega grla, bolečin v želodcu in zobobola, uporabljal se je kot protivnetno zdravilo pri poškodbah in ranah, ki se slabo celijo, kot dobra pomoč se je izkazal pri zastrupitvah krvi, ugrizih kač, steklini, pri vseh simptomih, ki bi lahko bili povezani s prehladi ali gripo, pri negi okužb kože, odlično pa se je obnesel tudi kot tonik pri zdravljenju okužb, ki so nastale zaradi poškodb. Korenine ameriškega slamnika so žvečili ali zmečkali in jih, na primer, uporabljali tudi kot obkladek na koži, prav tako so žvečili liste rastline, iz svežih cvetov pripravljali čaj, skratka, uporabili so celotno rastlino. Končno pa je rastlino kot izjemno uspešno proslavil botanik profesor Kelly Kindsher iz Univerze v Kansasu, ki je dokazal, da je rastlino znalo uporabljati kar 19 plemen staroselskih ljudstev iz velikih travnatih površin Amerike kot tudi mnogi drugi avtohtotni prebivalci na vzhodu in jugozahodu današnjih Združenih držav Amerike. Že leta 1805 sta raziskovalca Lewis in Clark poslala korenine in semena ameriškega slamnika takratnemu predsedniku ZDA Thomasu Jeffersonu, kar je bilo nekaj izjemnega, saj je bilo tako ravnati, po navedbah profesorja Kidsherja, takrat mogoče samo z izdelki, ki so jim že pripisovali najvišjo znanstveno ali ekonomsko vrednost. Zato ni naključje, da je na seznamu pogostih dobrodejnih zdravilnih rastlin ameriški slamnik tu vse do danes, zahvaljujoč prav prvotnim prebivalcem Severne Amerike, na katerih tleh se rastlina tudi še naprej uporablja.

Evropa se pobliže spozna z ameriškim slamnikom

Konec 19. stoletja, je nemški priseljenec H.C.F. Meyer odkril ameriški slamnik in rastlino ponesel ter predstavil naturopatiji v ZDA pod imenom »Meyer’s Blood Purifier« (Meyer-jev čistilec krvi). V Evropi se je ameriški slamnik sprva uporabljal v dekorativne namene. Njegov medicinski potencial je bil le odkrit leta 1930, znanstveniki so ga raziskovali šele mnogo pozneje. Tu pa je švicarski naturopat Alfred Vogel odigral vlogo pionirja. Vogel je zelo rad pripovedal zgodbo, kako je prvič prišel v stik z ameriškim slamnikom. Indijansko ime za ameriški slamnik je »Ichahpe hu«, semena pa mu je v začetku 1950-ih let dal poglavar plemen Lakota Ben Black Elk. Vogel je nato pozneje izjemno prispeval h gojenju te avtohtone ameriške rastline v Švici.

Zaradi svojega pozitivnega učinka na imunski sistem, še posebej pri prehladih in ostalih okužbah, ki jih sprožijo virusi, je postal ameriški slamnik ena najpriljubljenejših rastlin Alfreda Vogla in s tem tudi zelo dobro poznan širom Švice.

Ameriški slamnik je dandanes najbolj prepoznan po svojem zdravilnem učinkovanju, ko gre za prehlad in kot dobra preventiva, da se prehladom izognemo. Povprečen Evropejec letno preboli prehlad približno od dva do petkrat, tudi težje okužbe, kot je, recimo, gripa. Z ameriškim slamnikom si lahko obolenje lajša, ko nastopijo prvi simptomi in jih zdravi, če je do bolezni že prišlo.

Tri ehinaceje, tri sestre

Devet vrst rastlin iz rodu ehinacej je domorodnih v osrednjih in jugovzhodnih delih ZDA, nekaj jih je razširjenih tudi drugod, medtem ko ostale najdemo le na zelo omejenih območjih. Najvišji zdravstveni pomen pripisujejo trem najbolj razširjenim in pogostim vrstam: rdečemu oziroma škrlatnemu ali vijoličnemu ameriškemu slamniku (Echinacea purpurea), bledo vijoličnemu ameriškemu slamniku, katerega ježkast cvet spominja na morskega ježka, kot smo pisali uvodoma (Echinacea pallida) in še ozkolistni vijolični ameriški slamnik (Echinacea angustifolia). Nekateri ameriški domorodci so nekatere tipe ameriškega slamnika uporabljali pogosteje kot druge, odvisno od tega, od kod je posamezno pleme izviralo. Danes je škrlatna ali vijolična ehinaceja oziroma ameriški slamnik primarno uporabljena v medicinske namene, drugima dvema vrstama pa pripisujejo manjšo pomembnost.

Kraljica med rastlinami, ki krepijo imunski sistem: Ehinacea purpurea

In to ne kar brez razloga. Poleg bistvenih olj, ključne aktivne komponente ameriškega slamnika vsebujejo še kafeinsko kislino, polisaharide, glikoproteine, poliine (vrsta ogljikovodikov) in flavonoide. Specifično in močno pomembno vlogo pri ameriškem slamniku igrajo alkilamidi (tudi alkamidi), ki imajo veliko imunomodulatornih (učinkovine, ki vplivajo na delovanje imunskega odziva organizma) in protivnetnih lastnosti.

Kakorkoli pogledamo, različni deli rastline vsebujejo drugačne sestavine. Sveži cvetovi, listje, korenine in nenazadnje celotna rastlina ameriškega slamnika, vse to se uporablja za izdelovanje zdravila. Listi in korenine vijoličnega ameriškega slamnika in ozkolistni vijolični ameriški slamnik poosebljata približno enake skupine snovi, čeprav se te razlikujejo glede na vrsto, sestavo in količino. Tu je nekaj primerov: alkamidi v koreninah vijoličnega ameriškega slamnika so različni od tistih v ozkolistnem vijoličnem. Korenina bledo-vijoličnega vsebuje tako pomembne snovi v manjših količinah. Vsebnost cikorne oziroma kafenske kisline v škrlatnem ali vijoličnem ameriškem slamniku je okoli desetkrat višja kot v drugih dveh tipih slamnika, medtem ko škrlatna ehinaceja vsebuje še snov ehinakozid, ki ga najdemo tudi v dveh drugih večkrat omenjenih vrstah ameriškega slamnika (Echinacea angustifolia in Echinacea pallida). Treba je upoštevati, da se podatki razlikujejo glede na vir.

V 90-ih letih prejšnjega stoletja sta bila dva polisaharida zaznana le v korenini škrlatnega (vijoličnega) ameriškega slamnika in se ravno tako uvrščata med imunomodulatorna.

Za veličastno ehinacejo pa ni bilo dovolj dejstvo, da gre vendar za ehinacejo.
Zato ni presenetljivo, da je leta 1989 strokovna komisija nemškega zveznega ministrstva za zdravje in zdravilne rastline odobrila le sveže listje ameriškega slamnika. Leta vmešavanj in posredovanj pa so prinesla tudi mnoge različne in nove ugotovitve.

Znanstvene raziskave o ehinaceji

Tri najbolj poznane in zdravilne vrste ehinacej, ki smo jih omenili in zdravilni pripravki, narejenih iz teh rastlin, so bili v zadnjih desetletjih izpostavljeni številnim študijam. Ni bilo leta, da ne bi katera izmed raziskav redno udarila na naslovnice. Enkrat so bili ehinaceji naklonjeni, spet drugič ne. Enkrat je prehlad zdravila, drugič ni imela nič pri njegovemu odpravljanju. Kako to, da se je pojavila takšna zmeda? Milijoni ljudi, ki so poročali o pozitivni izkušnji po jemanju ameriškega slamnika, so se ob prebiranju vseh mogočih negativnih poročil o ameriškem slamniku nenadoma počutili negotove. Odgovor se, na žalost, skriva v mešanju hrušk in jabolk v mnogo preveč študijah. Če omenimo le nekaj iztočnic, zaradi katerih je prihajalo do protislovnih izjav:

  • Proučevali so tri različne vrste ameriškega slamnika (oziroma zdravilne pripravke, pridobljene iz njih), ki se torej, kot že omenjeno, razlikujejo glede na sestavo oziroma sestavine, ki jih vsebujejo.
  • Na tržišču obstaja obilo različnih zapisov, v katerih so izražena dejstva o ameriškem slamniku: izvlečki iz sveže rastline, tinkture na osnovi alkohola, ekstrakti iz sušenih rastlin, pripravki v prahu in čaji.
  • V izdelkih s svežimi ali posušenimi deli rastlin so uporabljeni vsi deli nadzemne rastline, korenine ali pa kombinacija obojega.
  • Število sodelujočih v raziskavi niha od nekaj deset do nekaj sto. 
  • Raziskave so na eni strani potekale na ljudeh, ki so se prehladili ali staknili gripo v običajnem okolju, kjer se gibljejo, na drugi strani pa na posameznikih, ki so bili izpostavljeni obolenjem v laboratorijskih pogojih.

Obstajajo pa tudi kar nekaj dodatnih dejavnikov, ki nakazujejo, da študije niso primerljive ali vsaj ne smiselne oziroma dovolj pomembne. To je spodbudilo dr. Karin Adrjomand – Wölkart in profesorja Rudolf Bauer iz Univerze v Gradcu, ki sta opozorila na ameriški slamnik v raziskavi, v kateri navajata: » Klinične študije o pripravkih iz ameriškega slamnika so še vedno nezadovoljive. Vseeno pa številne študije kažejo na učinek, zlasti v zvezi s pripravki, narejenimi iz listov škrlatnega (vijoličnega) ameriškega slamnika (E. purpurea).« Znanstvenika sta v svoji raziskavi pozvala, naj se v prihodnosti klinične študije izvajajo na podlagi jasno definiranih in opredeljenih izdelkov.

Katere lastnosti štejemo v prid ameriškemu slamniku?

Kljub vsemu so bile izvedene številne študije, podvržene strogim znanstvenim nadzorom in na podlagi teh so nastale resne navedbe o učinkih ameriškega slamnika. Študija o preprečevanju prehlada s pomočjo škrlatnega ameriškega slamnika narejena leta 2006 je bila, na primer, ocenjena kot ena najboljših znanstvenih študij tistega leta. V študiji, ki so jo opravili v Švici in v Veliki Britaniji, je raziskovalcem uspelo prvič dokazano zagotoviti, da pripravki iz ameriškega slamnika učinkujejo preventivno na področju okužb z gripo.

Poleg tega, od takrat obstaja še mnogo več dokazov:

  • snovi, ki jih označujejo za alkamide in se nahajajo v ameriškem slamniku, so v veliki meri protivnetne in imunostimulatorne. Podobne so kanabinoidom in se prilepijo na iste receptorje somatskih celic. Kanabinoidi imajo tako zatiralen kot stimulatoren učinek na imunski sistem z reguliranjem sproščanja citokinov. To so endogene snovi, ki igrajo vlogo pri vnetjih in imunskem odzivu.
  • Vseeno ima ameriški slamnik širok neposreden vpliv, ko pride do prehlada ali drugih patogenov, bolezenskih znakov, ki bolezen povzročijo in tako varuje naš organizem pred okužbami in deluje kot dobra preventiva. Dokazano je bilo, da virusi ne razvijejo odpornosti na zdravilno rastlino niti takrat, ko ameriški slamnik uporabljamo dalj časa, nasprotno so sicer opazili pri jemanju enakih pripravkov, pridobljenih na sintetičen način. Seveda se razume, da so protivirusne sestavine prisotne v večjih količinah v pripravkih narejenih iz sveže rastline ameriškega slamnika kot v tistih, iz posušenih.
  • Leta 2012 so naredili doslej največjo dolgoročno študijo o ameriškem slamniku in pripravkih iz te rastline. Britanski znanstveniki sklepajo, da je jemanje pripravkov iz ameriškega slamnika preventivni ukrep, ki preprečuje pojav prehladov in zmanjšuje število dni, ko smo bolni. To ne pomeni le, da se manj pogosto prehladimo v primeru jemanja ehinaceje, temveč tudi, da prehladi trajajo dan in pol manj kot bi običajno, torej, brez, da bi jemali pripravke iz ameriškega slamnika.
  • Brez profilakse, torej preventive, preprečevanja z ameriškim slamnikom tvegamo pri možnosti pojava ponavljajoče okužbe za kar 60 odstotkov.
  • Ljudjem, ki imajo šibek imunski sistem (ki je rezultat, na primer, pomanjkanja spanca, stresa, kajenja) ameriški slamnik koristi še bolj.
  • Študije iz leta 2013 dokazujejo, da izvlečki iz ameriškega slamnika prav tako delujejo neposredno na gripo, herpes in tudi koronavirus.
  • Ugledni znanstveniki na področju raziskovanja preprečevanj in preventive pri ameriškem slamniku enako sklepajo, da se pripravki iz ehinaceje izjemno dobro prenašajo in nimajo stranskih učinkov. Zato je dolgoročno uživanje pripravkov iz ameriškega slamnika zelo priporočljivo.

Za močan imunski sistem

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea) ima na imunski sistem modulacijski učinek. To pomeni, da so celice našega obrambnega sistema spodbujene, da postanejo zmerno in trajno aktivne in to takoj in samo takrat, ko pride naše telo v stik s patogeni, najbolj pa takrat, ko smo pod stresom, premalo spimo, kadimo in podobno. A zakaj naš imunski sistem sploh potrebuje to pomoč?

V našem telesu imamo ogromno zaščitno omrežje, ki ga imenujemo imunost oziroma obramba telesa, ki je bilo ustvarjeno zato, da bi prestreglo škodljive patogene in jih odvrglo, še predno bi nam ti lahko povzročili težave. Pravzaprav naše telo deluje kot dobro organizirano podjetje: v ustrezno pripravljenem imunskem sistemu delujejo transport, proizvodnja, logistika in vzdrževanje po najvišjih standardih in so medsebojno povezani in strateško naravnani.

Tekočine v telesu (limfa, kri) in organi (sluznice, koža, dihalne poti, mandlji, vranica, črevesje), vse to je naš imunski sistem, ki podpira naše imunske celice v času njihovega razvoja. Večinoma se zadržujejo tam, kjer mora mnogo patogenov prečkati pot, a jih te na njihovem radovednem popotovanju skozi naše telo ustavijo kot stražarji in z njimi na hitro obračunajo. Vsaj ducat naših najrazličnejših celic se dnevno znajde v vlogi gostobesednega obveščevalca, ki je obenem kurir, ki prenaša informacije po telesu naprej, kadar odkrije kakega vsiljivca (patogena). Takrat naše celice organizirajo boj tako, da nemudoma prično z ustvarjanjem protiteles in uničijo vse, kar jim okuženega pride naproti - okužene celice, tudi tumorske.

Izziv za zimo

Kakorkoli, voditi uspešno in dobro organizirano podjetje, kjer naj bi potekalo vse gladko, je vedno izziv, zlasti v časih, ko so zunanje okoliščine neugodne. Vlažno in mrzlo vreme, suh zrak, mnogo prevroči prostori, ki niso dovolj redno dobro prezračeni, trdno rokovanje z neumitimi rokami, preveč toplih objemov s prijatelji in znanci, prehladni virusi,...Vse to so dejavniki, ki zlahka vodijo do okužb. Dodajmo še stres, pomanjkanje spanca, neustrezno prehrano in druge motilce, na primer, prejšnji prehlad, po katerem je v našem telesu še ostalo kakih 200 patogenov in naslednji virus je že tu, da najde novo žrtev.

Naš imunski sistem, ne glede na to, kako neutrudno deluje, se ne more spopadati z vsemi naštetimi vplivi. To pomeni, da je pomoč zaželjena. Podprimo naš imunski sistem, njegovo odzivanje v mnogo preveč obremenjujočih časih. In ravno ameriški slamnik je tu tisti, ki bi mu morali odpreti vrata na stežaj in ga povabiti v svoje domovanje, v naše telo.

Popotnik in inovator Alfred Vogel

Alfred Vogel je bil prepričan v pozitivne koristi ameriškega slamnika vse od zgodnjih 50-ih let prejšnjega stoletja. Opisane raziskave kažejo, kako prav je imel pri njegovi presoji. Vendar to ni vse, Alfred Vogel je vztrajal pri pripravi preparatov iz svežih rastlin ameriškega slamnika, ker imajo večji učinek kot tisti, narejeni iz posušenih.

Pripravki iz svežih rastlin učinkujejo hitreje, močneje in globlje kot bi to lahko dosegli s pripravki iz suhih delov rastline. Še enkrat je imel pionir na področju naturopatije prav:

  • Že leta 1994 je bilo dokazano, da ekstrakt, narejen iz sveže rastline vijoličnega (škrlatnega) ameriškega slamnika vsebuje skoraj trikrat več alkamidov kot enak preparat narejen iz suhega materiala. Leta 2013 so v kanadski raziskavi uspeli prvič dokazati, da sveža rastlina ameriškega slamnika učinkuje desetkrat bolj na viruse kot suha, če predpostavljamo, da vsebuje vse sestavine. Mnoge se namreč izgubijo prav v procesu sušenja, to so hlapljiva eterična in esencialna olja, terpeni, glikozidi in dragocene sekundarne substance v rastlini, ki niso zamenljive. Seveda se to nanaša tudi na pripravke, narejene iz ameriškega slamnika, s svojo kompleksno, uporabno in edinstveno mešanico snovi.

Po avogel.co.uk in zapisu Dr. Claudie Rawer prevedla in priredila: Vesna Topolovec