Ali se lahko zaradi kroničnih prehladov hitreje staramo?

Hitrejše staranje telesa je pogosto posledica poškodb, ki jih povzročamo s svojim načinom življenja. Oksidativni stres oziroma povečana prisotnost prostih radikalov, ki nastajajo zaradi nekakovostne prehrane, dehidracije, stresa, onesnaženosti, sevanja, uživanja sinteznih zdravil in kroničnih vnetij, vodi do poškodb celic. Da bi se poškodovana tkiva lahko obnovila, imajo celice več možnosti za zaščito in regeneracijo. Nekatera tkiva imajo celo sposobnost nadomestiti poškodovane celice z novimi, vendar pa to ni neskončen proces, saj bi v nasprotnem primeru postali nesmrtni. Kolikokrat se posamezna celica lahko deli oziroma replicira, preden njena delitev ne bo več mogoča, pa je določeno z biološkimi mehanizmi. Raziskave kažejo, da je sposobnost delitve celic odvisna od dolžine telomerov – zaščitnih koncev kromosomov. Daljši kot so telomeri, večkrat se celica še lahko deli. Ko se telomeri skrajšajo, se število delitev zmanjša, dokler se celica ne more več deliti in odmre.

Ker oksidativni stres povzroča poškodbe celične DNK, telo sili v pogostejše procese popravljanja, hkrati pa pospešuje krajšanje telomerov. To dolgoročno vodi v hitrejše izčrpavanje regeneracijskih sposobnosti celic in s tem v pospešene procese staranja (vir: Mechanism of telomere shortening by oxidative stress, Kawanishi S et al.). Zato rek »zdrav duh v zdravem telesu« ni zgolj oguljena fraza, temveč načelo, ki ima tudi jasno biološko ozadje in lahko pomembno vpliva na upočasnitev procesov staranja.

Ob prehladih in njihovih zapletih pogosto posegamo po sinteznih zdravilih, ki sicer učinkovito lajšajo simptome, hkrati pa lahko telesu predstavljajo dodatno obremenitev. K procesom pospešenega staranja ne prispevajo le nekakovostna prehrana, pomanjkanje počitka in spanja ter dolgotrajen psihični ali fizični stres, temveč tudi povečana tvorba prostih radikalov, ki spremlja uporabo nekaterih zdravil.

Antibiotiki, protibolečinska in protivročinska sredstva, ki jih pogosto uporabljamo pri prehladih, gripi in zapletih, kot so pljučnica, angina, vnetje srednjega ušesa ali sinuzitis, lahko telo obremenjujejo neposredno ali posredno. Ob presnovi teh snovi se namreč poveča oksidativni stres, kar dolgoročno vpliva na delovanje celic in njihovo sposobnost obnavljanja.

To ne pomeni, da so zdravila sama po sebi škodljiva, temveč da jih je smiselno uporabljati premišljeno, ob sočasni skrbi za razbremenitev telesa in podporo naravnim mehanizmom regeneracije.

Približno 20 odstotkov prehladov ali gripe se razvije v katerega od zapletov, pri katerih brez antibiotikov običajno ne gre. Mednje sodijo pljučnica, angina, vnetje srednjega ušesa, sinuzitis in podobna obolenja. Čeprav so antibiotiki v takšnih primerih pogosto nepogrešljivi, pa je zanje znano, da imajo poleg povečevanja bakterijske odpornosti tudi dolgoročen vpliv na obrambne moči telesa. To pomeni, da se po zdravljenju pogosto znajdemo v začaranem krogu – z večjo verjetnostjo, da bomo kmalu znova zboleli.

Vzrokov za to je več. Eden ključnih je dejstvo, da antibiotiki ne razlikujejo med dobrimi in škodljivimi bakterijami, temveč delujejo neselektivno. Posledica je porušeno ravnovesje črevesne flore oziroma zmanjšanje števila koristnih mlečnokislinskih bakterij, ki v telesu opravljajo vrsto izjemno pomembnih nalog.

Brez zdrave črevesne mikrobiote ni optimalne prebave hrane in učinkovitega vsrkavanja vitalnih snovi. Tako lahko pride do pomanjkanja kalcija, magnezija, železa, aminokislin, antioksidantov in drugih ključnih hranil. Takšna podhranjenost ne vpliva le na zdravje kosti (osteoporoza) ali krvi (slabokrvnost), temveč tudi na zmanjšano antioksidativno moč telesa, kar pomeni slabšo zaščito pred oksidativnim stresom.

Poleg tega ima črevesna flora še eno ključno nalogo – nego in zaščito črevesne sluznice. Če je njeno ravnovesje dolgoročno porušeno, sluznica izgubi del svoje zaščitne funkcije, postane bolj dovzetna za vnetja in poškodbe, sčasoma pa tudi bolj prepustna. To pomeni, da notranje okolje telesa ni več učinkovito zaščiteno pred toksini, mikrobi in neprebavljenimi delci hrane. Posledica je dodatna obremenitev organizma s toksini in prostimi radikali.

Da dolgotrajno jemanje antibiotikov dejansko poveča raven prostih radikalov, potrjuje tudi raziskava Bactericidal Antibiotics Induce Mitochondrial Dysfunction and Oxidative Damage in Mammalian Cells (Sameer Kalghatgi idr.). Avtorji so ugotovili, da baktericidni antibiotiki, kot so kinoloni, aminoglikozidi in beta-laktami, povzročajo poškodbe mitohondrijev – celičnih »elektrarn« – ter zvišujejo raven reaktivnih kisikovih spojin (ROS) v celicah sesalcev. Posledica je kopičenje poškodb v tkivih zaradi oksidativnega stresa, kar pomembno prispeva k procesom pospešenega staranja.

Ko zbolimo za prehladom ali gripo oziroma katerim od njunih zapletov, simptome pogosto blažimo s pripravki, ki vsebujejo paracetamol ali ibuprofen. Ta zdravila lahko kratkoročno učinkovito znižajo telesno temperaturo in ublažijo bolečino, vendar raziskave opozarjajo, da lahko hkrati povečajo verjetnost za nastanek zapletov, kot so pljučnica ali sinuzitis.

Raziskava Ibuprofen, paracetamol and steam for patients with respiratory tract infections in primary care: pragmatic randomised factorial trial (Little P. et al.) namreč kaže, da lahko tovrstna zdravila zavirajo delovanje imunskega sistema, kar telesu oteži učinkovit odziv na okužbo. Posledično se lahko bolezen podaljša ali zaplete.

Poleg tega je znano, da pripravki z ibuprofenom lahko poškodujejo sluznico prebavil, kar lahko vodi v povečano prepustnost črevesne sluznice z že opisanimi posledicami. Nekatere raziskave nakazujejo tudi, da lahko ti pripravki povečajo občutljivost na gluten, kar dodatno poslabša stanje črevesne sluznice.

Še več, raziskava Ibuprofen Use during Extreme Exercise: Effects on Oxidative Stress and PGE2 (McAnulty, Steven R. et al.) je pokazala, da lahko ibuprofen neposredno poveča raven prostih radikalov v telesu. V raziskavi so spremljali atlete, ki so sodelovali na 160 kilometrov dolgem maratonu. Pri tistih, ki so jemali ibuprofen, so ugotovili značilno višjo raven oksidativnega stresa v primerjavi z atleti, ki ibuprofena niso jemali.

Kljub napredku sodobne medicine virusna obolenja, kot sta prehlad in gripa ter njihovi zapleti, ostajajo pomemben zdravstveni izziv. Uradna medicina namreč nima učinkovitih sredstev, s katerimi bi ta obolenja zanesljivo preprečila ali dolgoročno obvladovala. Prav zato se vse več laične, pa tudi strokovne javnosti, obrača po pomoč k naravi.

Leta 2015 so se na Kraljevem združenju za medicino v Londonu posvetili vprašanju, ali bi lahko ameriški slamnik zapolnil to terapevtsko vrzel. Ugotovili so, da pripravki iz cele, sveže rastline ameriškega slamnika izkazujejo širok protivirusni potencial in hkrati podpirajo – ne pa zavirajo – obrambne moči telesa.

Poleg tega se izkazujejo kot varna in učinkovita podpora pri zdravljenju gripe ter pomembno zmanjšujejo tveganje za zaplete po prehladu ali gripi. Tako je bilo denimo ugotovljeno, da je ob 2-4 mesečnem jemanju alkoholnega izvlečka cele sveže rastline ameriškega slamnika tveganje za nastanek pljučnice kot zapleta prehlada ali gripe manjše kar za 65 %.

A to še ni vse. Z učinkovitim preprečevanjem prehladov in gripe, zmanjševanjem tveganja za zaplete ter krepitvijo imunskega sistema se hkrati zmanjša tudi potreba po jemanju številnih sinteznih zdravil, kot so antibiotiki, protibolečinska in protivročinska sredstva.

S tem zmanjšamo ali celo preprečimo tudi nastanek neželenih posledic, ki jih ta zdravila lahko povzročajo. Posredno pa to pomeni manj oksidativnega stresa, manj obremenitev za telo in počasnejše kopičenje celičnih poškodb.

Na ta način lahko ameriški slamnik prispeva ne le k boljši odpornosti, temveč tudi k temu, da se vsaj deloma izognemo procesom prehitrega staranja.

Besedilo: Adriana Dolinar