Jodirana sol - da ali ne?

Jod je mikroelement, najbolj poznan kot nujen za proizvodnjo ščitničnih hormonov. Potrebujemo pa ga tudi za proizvodnjo energije, uravnavanje telesne temperature ter za  fizični in psihični razvoj. Uporablja se tudi za dezinfekcijo vode in razkuževanje kirurških ran. Nekoliko manj znana pa je njegova moč nad patogenimi mikrobi (okužbe), telesnimi strupi (sodeluje v čiščenju aluminija, bromida, živega srebra …), rakom ter pozitivnim vplivom na mnoge težave (npr. s pljuči, srcem, krvno glukozo, dojkami, jajčniki, prostato). Sto let je namreč jod v konvencionalni medicini veljal kot zdravilo za domala vse bolezni. Deloval je izjemno dobro, čeprav niso poznali njegovih mehanizmov delovanja. Žal pa je njegova uporaba v zdravljenju po letu 1960 čez noč usahnila.

Mnenja o tem, koliko joda je priporočljivo zaužiti dnevno, si znotraj konvencionalne in celostne medicine niso enotna. Tako lahko zasledimo priporočila, da je za odraslo osebo dovolj že 150–200 mikrogramov joda dnevno. Po mnenju celostnih medicin zmore takšna količina komaj pokriti telesne potrebe po normalnem delovanju ščitnice. Priporočila glede uživanja joda tako kmalu postanejo podobna tistim, ki zadevajo uživanje vitamina C.  Namreč majhne količine C vitamina, odmerjene v miligramih, veljajo  v celostnih medicinah sprejemljive zgolj za preprečevanje skorbuta. Odmerjanje v gramih pa deluje podporno tako preventivno kot kurativno, denimo v borbi s srčno-žilnimi obolenji, katerih znanilec je prav skorbut. Ob tem je zanimivo tudi to, da najbolj zdrava in dolgoživa populacija – Japonci, dnevno zaužije mnogo večje količine joda od zgoraj navedenih priporočil!

Tako preveč kot premalo joda je lahko povezano z mnogimi težavami, ne le s ščitnico. Pri težavah s ščitnico vsekakor poiščite ustrezno celostno strokovno pomoč. Preskrbo z  jodom pa lahko preverimo tako v laboratoriju (v urinu in krvi) kot tudi sami doma. Za domač test, ki nam poda približno oceno, potrebujemo termometer ali/in jodovo raztopino. V nadaljevanju pa je opisan še en test, ki v celostni medicini velja za najbolj natančnega – test telesnih zalog joda.

Test z merjenjem telesne temperature

Premajhno delovanje ščitnice lahko preverimo z merjenjem telesne temperature. Ta je namreč dober pokazatelj bazalnega metabolizma, ključne funkcije žleze ščitnice. Premajhno delovanje ščitnice lahko občutimo kot občutljivost na mraz, mrzle noge in roke, le stežka se potimo, suha koža itd. Temperaturo merimo zjutraj, preden vstanemo. Merjeno pod jezikom naj bi ta znašala vsaj 36,4 ^oC ali več. Če so vrednosti manjše, je lahko posredi zmanjšano delovanje ščitnice in potencialno pomanjkanje joda.

Test z jodovo raztopino na koži

Na koži, npr. na notranji strani zapestja, razmažemo kapljico jodove raztopine. Če madež hitro izginja in ga v 24 urah ni več videti, je lahko to znak za povečano potrebo telesa po jodu.

Test zalog joda

Dr. Guy Abraham je leta 1997 raziskoval, kakšna je potrebna raven joda v telesu. Za osnovno dnevno potrebo po jodu je hipotetično določil raven 12,5 miligramov. To je nekoliko manj, kot ga dnevno zaužijejo Japonci. Na splošno naj bi veljajo, da je v telesu na zalogi 25–50 miligramov joda. Razporejen je v ščitnici, jajčnikih in drugje v telesu. Zaključil je, da se zadostnost joda v telesu doseže, ko se ob zaužitju 50 miligramov joda iz telesa z urinom izloči 90 %. Zgovorne so njegove ugotovitve, da večina testiranih oseb v telesu zadrži znatno količino zaužitega joda, kar pomeni, da so njihove zaloge pomanjkljive. Tako je tudi nastal test, kjer se po zaužitju 50 miligramov joda  v naslednjih 24 urah meri količino izločenega joda pri vsakem odvajanju urina.

Potrebo po jodu poskušamo v osnovi najprej zadovoljiti s hrano in soljo. Dnevno naj bi zaužili vsaj 3–4 živila, ki vsebujejo jod in jedi začinjali z jodirano soljo. Vsaka nerafinirana, naravno pridobljena morska sol v sledeh vsebuje tudi jod. Toda to je za pokrivanje telesnih potreb po jodu premalo, če na jedilniku ni dovolj živil, ki ga vsebuje. Prav zato imamo na voljo tudi jodirano sol. Dodani jod je lahko sintetičen ali naraven (več o razliki med njima pojasnimo v nadaljevanju). Če ugotovite, da telo izraža večjo potrebo po jodu, je smiselno tudi jemanje prehranskih dopolnil z jodom. Pri sumu na pomanjkanje joda in povezavo z morebitnimi težavami se je glede nadomeščanja dobro posvetovati s celostnim strokovnjakom.

Naravni jod najdemo v hrani, vodi in v prehranskih dopolnilih. Nekaj malega ga je tudi v zraku. Veliko ga vsebujejo morske alge. Pazite, da so iz čistih morij, sicer tvegate sočasno zaužitje težkih kovin. Posebej bogat vir so alge kelp ali haloge. En cel posušen list lahko vsebuje do 2,984 mikrogramov joda. Manj ga vsebujejo hiziki, kombu, nori, arame in wakame alge. Vsebujejo ga tudi školjke in ribe. 85 gramov polenovke denimo vsebuje 99 mikrogramov joda.

Vir naravnega joda v sledeh je tudi tradicionalno pridobljena morska sol. Morje je namreč glavni rezervoar naravnega joda. Od naravnih soli naj bi ga največ vsebovala himalajska sol. Naravni morski soli pa je lahko naravni vir joda dodan tudi naknadno– npr. morska alga Kelp. Takšni sta npr. A. Vogel Herbamare sol in A.Vogel Herbamare spicy sol. Čajna žlička (5g) prve soli vsebuje 30 mikrogramov, druge pa 28 mikrogramov joda.
Kjer so tla bogata z jodom, ga nekoliko vsebuje tudi določena zelenjava. Skodelica kuhanega fižola Lima vsebuje 16 mikrogramov joda.  Vir joda so tudi surovo mleko (1 skodelica: 56 mikrogramov joda), jogurt iz nepredelanega mleka (1 skodelica: 75 mikrogramov), jajca (1 veliko jajce: 24 mikrogramov joda) in predvsem drobovje pašnih živali, ki se pasejo na tleh, bogatih z jodom. S pitjem vode smo ga deležni, če živimo na področjih, kjer je joda veliko v podtalnici. To so denimo morska obalna področja, otoki in področja, kjer so ostanki paleo morij – npr. področja rudnikov soli.

Nekaj joda se lahko naužijemo tudi z bivanjem v obmorskih krajih, saj jod ob bučanju valov uhaja v ozračje. Ta se lahko vsrka v telo tudi preko kože. Ljudje, ki imajo povečano potrebo po jodu, se zato s počitnikovanjem ob obali verjetno bolje počutijo tudi zaradi morskega zraka, ki je poln joda.

Za vse z večjimi potrebami po jodu pa je naravni jod v bolj koncentrirani količini na voljo tudi v obliki prehranskih dopolnil. Te lahko pridobijo iz rjavih morskih alg, lahko pa tudi iz lišajev, vodne kreše, bršljana in morskih rib. Pripravki, ki vsebujejo organski jod iz omenjenih virov, naj bi se v primerjavi s kemično čistim kalijevim jodidom (anorgansko obliko joda) v telesu lažje presnavljali. Prehransko dopolnilo iz rjavih morskih alg so npr. A. Vogel Kelp tablete. Priporočen dnevni odmerek je 1 tableta 3-krat dnevno, kar ustreza 150 mikrogramom joda.

Jod lahko zaužijemo tudi z živili, obogatenimi s sintetičnim jodom, npr. s kalijevim jodidom. Tako obogatena so lahko različna živila, mleko in mlečni izdelki, sladkor, kruh ter namizna bela sol. 1 čajna žlička namizne bele soli naj bi v Sloveniji vsebovala od 100 do 150 mikrogramov anorganskega joda. Dobro pa je vedeti, da se vsebnost joda v soli znižuje z izpostavljenostjo soli zraku.
Seveda lahko posegate tudi po tovrstnih virih joda, a to ni nujno najboljša izbira. Zakaj? Včasih so bile rjave morske alge glavni vir pridobivanja joda, danes se tega za masovno uporabo pridobiva sintetično. Ta se v primerjavi z organskim jodom v telesu težje presnavlja. Raziskava iz Medicinske Univerze v Glasgowu je denimo ugotovila, da se sintetična različica joda, kot je kalijev jodid, v telesu hitro vsrka in hitro povzroči dvig joda ter tudi njegov padec. Naravni jod iz morskih alg pa je v tem procesu počasnejši, saj je vezan na vlaknine. Tako se počasneje prebavlja in počasneje vsrkava v telo ter zato predstavlja bolj zmeren in vztrajnejši vir joda. Telo ga zato lažje učinkoviteje porabi. V knjigi Ljudski zdravnik tudi Alfred Vogel omenja problem dodajanja anorganskega joda v rafinirano sol. Takšna sol naj bi številnim osebam, ki trpijo za hipertirozo, povzročala hude težave z razbijanjem srca.  Več o tem v lahko preberete v članku Alfred Vogel o skrbi za srce.

Vemo tudi, da je že sama namizna bela sol slabše kakovosti kakor naravna, tradicionalno pridobljena sol (npr. piranska nerafinirana, keltska, himalajska). Naj spomnimo, rafinirana namizna bela sol vsebuje problematično visok odstotek natrija in klora (celo do 99,9 %), ki rušita mineralno ravnovesje v telesu. Posledično sem, med drugim, v telesu zadržuje vode, z že znanimi težavami. Naravno pridobljena morska sol, nasprotno, pomaga vzdrževati elektrolitsko ravnovesje telesa, saj poleg natrija in klora vsebuje tudi magnezij, kalcij in kalij. Zato ne pripelje do škodljivega zadrževanja vode v telesu in drugih težav. Namizna bela sol zaradi postopka predelave izgubi tudi pomembna mikrohranila.  Teh je v nepredelani naravni soli obilo, npr. himalajska sol jih vsebuje do 84 %, nekoliko manj (ca. 60 %) ostale, naravno pridobljene morske soli. Obenem je namizna bela sol lahko še vir problematičnih kemikalij, ker je v postopku predelave ne le segreta na zelo visokih temperaturah (nad 600 stopinj Celzija), ampak tudi prepojena z raznimi aditivi in beljena. Sledi kemikalij v soli po beljenju naj bi celo oteževale telesu prevzem joda. Prav tako ima zaviralen učinek na prevzem joda tudi fluor, ki je dodan nekaterim rafiniranim solem.

Torej, jodirana sol, da ali ne? Vsekakor potrebujemo tako sol kot jod. Na nas pa je, da se odločimo za ustrezno kakovost obeh. Upamo, da smo vam za potrebno odločitev v tem prispevku ponudili dovolj informacij. 

Besedilo: Adriana Dolinar