Arnika – dragocenost, ki vse bolj izginja

Kjer uspeva Arnica montana, je biotska raznovrstnost na dlani: v njeni družbi je pogosto živahno brenčanje žuželk, dišeče obilje zelišč in različno nizko grmičevje.  Suha travišča so namreč njeno najljubše rastišče, ki nudi dragoceno zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam.
Žal pa je arnike na njih vse manj. Marsikdo, ki jo opazi, se mora zavedati, da je ob naslednjem srečanju morda ne bo več. Žal smo jo v preteklosti precej izkoreninili.  Poleg tega postaja njen življenjski prostor vse bolj omejen in neprimeren. Suha poletja še dodatno zaostrujejo razmere. Marsikje se v njenem naravnem okolju povečuje kmetijska raba zemljišča. Dobro založena tla, bogata s hranili, za arnikine korenine niso ustrezna. Arnika namreč uspeva le na rahlih, hranilno revnih in dobro odcednih tleh z uravnoteženo pH-vrednostjo, ki leži v območju rahlo kislega do nevtralnega.

Pomembno vlogo igrajo tudi podnebne spremembe. Predvsem arnika v nižinskih predelih je pod pritiskom. Če se bo trend višjih temperatur in manjših količin padavin nadaljeval, se bo nevarnost za izumrtje posameznih populacij še povečala, opozarjajo strokovnjaki.

Arnike je torej vse manj, zato je nabiranje te rastline marsikje prepovedano (npr. v Nemčiji, Franciji). Tudi v Sloveniji sodi med zaščitene rastline. Med Voglovimi izdelki jo najdemo v registriranem protibolečinskem zdravilu Atrogel, ki je narejeno iz svežih cvetov arnike.

Ne glede na opisano v lekarnah in drogerijah najdemo številne pripravke z arniko. Torej rastlina le ne izginja? Vsekakor jo v naravi še vedno najdemo, zlasti v južni in jugovzhodni Evropi.  Na srečo so danes že prepoznali, da plenjenje brez ustreznega gospodarjenja ogroža njeno preživetje. Mednarodna trgovina z arniko je danes podvržena posebnim pravilom in smernicam.

V Nemčiji se več projektov ukvarja s tem, da se rastlina ohrani na naravnih rastiščih oz. se jo vnovič naseli na območja, kjer je nekoč že uspevala. Pa vendar se njena narava ne ujema vsakič s pričakovanji in željami znanstvenikov. Arnika namreč skozi desetletja ne ohranja več polne genetske moči, se nekako »postara«, ni več vitalna. Da bi ohranila vitalnost, potrebuje določen »stres«.  

Potrebujemo torej »plodna« semena. Pomembno pa je tudi to, da jih na površini posejemo dovolj na redko, da se ohranijo genetske razlike (večja kot je genetska raznolikost, manjši so učinki križanja v sorodstvu). In potem se vse skupaj prične. Iz zbranih semen vzgojijo sadike, strokovnjaki pri tem pogosto uporabljajo posebne postopke. Mlade rastlinice (ki ne smejo biti starejše od treh mesecev) nato posadijo na izbrane lokacije. Te živali pred tem popasejo, da ima arnika dovolj zraka in svetlobe za rast. Druga metoda pa je takšna, da najprej poberejo semena s področja, kjer arnika obilno raste, nato pa ta posejejo na redkeje poraščena območja. Tovrstni projekti so precej zapleteni, zahtevajo ogromno znanja in priprav. A očitno se trud izplača, saj so se populacije arnike ponekod v Nemčiji lepo okrepile. 

Arnika je dolgo časa veljala za rastlino, ki se je ne da gojiti. Pa vendar je danes drugače, saj je mogoča ekološka vzgoja, ki predstavlja pomemben steber za ohranjanje te dragocene rastline tudi za prihodnje generacije. Danes imamo tako na voljo več različic: sorta »arbo« je primerna za vzgojo na poljih in ustreza tudi farmacevtskim standardom. Potem je tukaj še sorta »arvita«. Ob tem skušajo vzgojiti še podrazličice (Arnica montana atlantica), ki ima nižji alergijski potencial.

Eno je vzgoja in ohranjanje rastline, drugo pa pravilna uporaba le-te. Arnika je splošno znana kot homeopatsko zdravilo za »prvo pomoč« pri udarninah, zmečkaninah, padcih ipd. Pa vendar iz tega ne moremo sklepati, da je arnika tudi sicer »neškodljiva«. Uživanje čaja iz arnikinih cvetov ni priporočljivo, saj so določene učinkovine, denimo seskviterpeni, v večjih količinah lahko strupeni. Zato se arnikini pripravki uporabljajo samo razredčeni in izključno zunanje.

Kaj to pomeni v praksi? Iz arnikinih cvetov lahko pripravimo čaj in sicer tako, da 2 g cvetov prelijemo s 100 ml vroče vode. Precedimo po 5-10 minutah in ohladimo. V izvleček pomočimo gazo, ki jo uporabljamo kot obkladek.

Za učinke arnike je zaslužen zlasti helenanin in njegove sorodne spojine. Te snovi imajo antiseptično, protivnetno in protibolečinsko delovanje. Ostale pomembne učinkovine so flavonoidi, kafeolkininska kislina, poliacetileni in eterično olje. Osnova za končne izdelke so oljni izvlečki cvetov (npr. za mazila), tinkture iz cvetov za obkladke (pripravljene s 70 % alkoholom) ali alkoholni izvlečki celotne rastline (za mazila, gele in tekočine, namenjene za zunanjo uporabo).

Pri bolečinah se pogosto uporabljajo geli z diklofenakom. Morda bi bilo bolj smiselno razmisliti o prehodu na pripravke iz arnike, saj ti predstavljajo okolju prijaznejšo alternativo.  Diklofenak namreč  sodi med zdravila, ki lahko ogrozijo okolje, saj lahko poškoduje vodne organizme. Švedski raziskovalci so denimo ugotovili, da povzroča okvare ledvic pri ribah. Če se sprašujete, kako učinkovina sploh zaide v vodo, je odgovor ta, da ga človeški organizem izrabi le polovico, preostanek pa se izloči z urinom izloči ali spere med prhanjem.  Tega ne morejo preprečiti niti sodobne čistilne naprave.

Ker arnika vsebuje helenalin, lahko povzroči kontaktne alergije – npr. v obliki kožnih izpuščajev.
pri alergijah na košarnice uporaba arnike ni priporočljiva.

Pomembno: pripravke iz arnikinih cvetov nanašamo izključno na nepoškodovano kožo – nikoli na odprte rane!

V času nosečnosti in dojenja se uporabi arnike raje izognemo. Otrokom, mlajšim od 12 let, se uporaba zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti odsvetuje.

Avtorica originalnega  besedila: Andrea Pauli (Gesundheitsnachrichten, junij 2023)
Prevod: Sabina Topolovec

Preberite tudi:

Atrogel: zdravilo rastlinskega izvora učinkovito pri bolečinah v sklepih