Alfred Vogel o gibanju

Z gibanjem do več krepčilnega  kisika

Mnogi raziskovalci rakavih celic poročajo o dejstvu, da je rakava celica revna s kisikom. Podobno poročajo raziskovalci na področju revmatizma, artritisa, sladkorne bolezni idr. Človeštvo danes kljub obilici denarja in mnogih tehnoloških udobnostih trpi pomanjkanje kisika. Že Alfred Vogel je poročal, da mnogi diabetiki ne bi padli v komo, če bi jih nekdo »prisilili vzeti« več kisika. Primer kako je zdravnik k temu »prisilil« svojega prijatelja na počitnicah, ki je bil na robu, da pade v komo, je prav presenetljiv. Da bi prijatelju rešil življenje, ker pri sebi ni imel inzulina, mu je, ko je opazil znake bližajoče se kome- saj je bil vedno bolj mlahav, v uho prišepnil nekaj, kar ga je močno razjezilo. Diabetik se je pognal v dir za njim, ob tem pa izločil aceton iz telesa in se naužil dovolj kisika, da je premagal komo.

Tudi ozdravitev bo torej pri bolniku napredovala hitreje, če mu bomo omogočili prosto gibanje, na primer po dišečem gozdnem zraku, saj se bo tako naužil zdravilnega kisika. Če pa se bolnik ne more gibati, mu večkrat prezračimo sobo, saj bo bolezen ob svežem zraku, polnem kisika, prej izzvenela.

Enostransko delo nas pogosto tako utrudi, da nam udi postanejo težki. Bolj ko nas posrka delo, bolj pozabimo tudi na pravilno dihanje. Takšno pomanjkanje pa preprosto nadoknadimo z večernim sprehodom. Mirno in sproščeno se gibljemo na svežem zraku, če je mogoče najraje v hrib navzgor, ker nas to prisili k temeljitemu dihanju. Tako se mnogo bolje otresemo utrujenosti, kakor če ležemo v sobo z malo kisika, da bi se spočili.

Koristi gibanja bodo seveda še močnejše ob hitrejši hoji ali teku, ki zahtevajo krepko dihanje. Možganske celice pa se bodo tako temeljiteje prezračile s kisikom. Že z enournim sprehodom se bomo tako rešili potrtosti ali slabe volje.

Marsikateremu športniku pa bo bolj koristilo, da se namesto smučanja in vleke z vlečnico ali sedežnico sem in tja na vrh hriba poda s krpljami. Ob takšnem naporu telo dobi več kisika in krepčilne energije. Poleti pa naj se raje večkrat prepusti pohodništvu po razgibanem terenu, kakor aktivnostim v zaprtem prostoru s postanim zrakom.

Znano je tudi, da ni gibanje na gorskem  zraku dobrodejno le za športnike, temveč tudi za bolnike z astmo. Astmatični napadi se tako umirijo že z dvigom na nadmorsko višino 900 metrov. Največkrat pa je za bolnike z astmo priporočljivo, da se za nekaj časa preselijo v gore na višino med 1200 do 1500 metrov nadmorske višine. Če nimajo te možnosti, je zanje dobrodejno vsaj občasno počitnikovanje z zmernim gibanjem na tej višini.

Bosanje – gibanje z bosimi nogami

Bosanje je hoja z bosimi nogami. Mnogi na ljudi, ki izvajajo takšno krepčilno metodo za telo, še vedno gledajo kot na čudake, ekstremiste. A to le zato, ker ne poznajo zdravilnih učinkov takšnega gibanja. Seveda noge dostikrat niso utrjene za hojo po kamenju. Kdor pa bo poskusil in se zjutraj sprehodil po mladi rosni travi, bo presenečeno opazil številne krepčilne učinke na telo. Posebej nam bo telo hvaležno za bosanje, ko smo utrujeni in izčrpani od hudih duševnih napetostih. Pomagalo nam bo zbrati novih moči in nas regenerirati.

Glede na učinke, ki jih ob bosanju čutimo, kaže, kot da bi mati zemlja izžarevala moči, ki izboljšajo delovanje žlez. Zanimivo je, da so krepčilno moč zemlje poznali že stari Grki, sicer ne bi nastala zgodba o Gaji- materi zemlji, ki daje moč. Ta pravi, da je izvirala moč velikana Antea, Geinega sina, prav iz zemeljske površine. Njegov sovražnik ga je lahko premagal šele, ko je opazil, da si stikom z zemljo vedno znova nabira moči. Če ga je vzdignil v zrak, je njegova moč izginila. Torej ne gre zanikati, da so že ljudstva pred nami čutila, da ima zemlja moč regeneracije, ki krepi tudi človeka.

Zato je čudno, da se mi preutrujeni in izčrpani ljudje tega ne poslužujemo večkrat. Vsako možnost bosanja po vrtu, gozdu, travniku,… bi morali z veseljem izkoristiti, tako v prostem času, med delom, pred delom ali po njem,  kot med počitnicami. Posebej ugodno je to poleti, ko so tla topla. Pri tem pa seveda velja, da bosamo le po naravnih površinah. Bolj ko so tla porasla, bolj učinkuje njihova magnetična moč na telo. Po asfaltu, betonu,… mirno hodimo obuditi, od teh površin namreč ne bo učinka. Paziti moramo le, da nas v mokrem in hladnem vremenu ne zmrazi. Takrat se bosanju raje izognite. Zmerno gibanje z bosimi nogami je tako neprecenljiva krepčilna metoda za mnoge preutrujene ljudi, ki trpe zaradi slabega delovanja žlez ali mnogih drugih funkcij v telesu.

Ne pretiravajte z gibanjem - obvarujte se »športnega srca«

Mnogi skrb za zdravo telo vzamejo preresno in se strastno prepustijo temu ali onemu športu. Vendar pozor, že Alfred Vogel je svaril pred gibanjem, ki izčrpava naše telo in celo po nepotrebnem uničuje naše srce.

Vse v naravi je uravnano na zdrav ritem, na izmenično gibanje in mirovanje. Ker nam ni dana lastnost ptic, si ne moremo privoščiti, da bi poleteli bliskovito skozi zrak. Naše srce je privezano na zemljo, zato se moramo ravnati po človeških potrebah. Med radostjo gibanja in med strastnim pretiravanjem s športom je velika razlika. Zmerno gibanje po dolgem sedenju je dobro in potrebno. Kdor pa s športom pretirava, naj se ne čudi, če se mu razširi srce, kar je značilno znamenje  popuščanja prožnosti srčne mišice.

Večinoma so športniki močne in krepke narave, vendar tega ne smejo  izkoriščati v svojo škodo. Ni namreč malo zgodb, ko se prej uspešen športnik zdaj otepa zdravstvenih težav, kot je težko dihanje, ko na primer hodi po stopnicah navzgor, nastalih zaradi slabotnega utripa, nizkega krvnega pritiska, šumenja v ušesih in glavi. Namesto zdravja ga sedaj pestijo bolezni in to vse zaradi strastnega predajanja športu. To naj bo svarilo, da s športom ne smemo pretiravati in hud opomin za tiste, ki so s športnimi aktivnostmi pretiravali.

Priredila: Adriana Dolinar

Zapisi Alfreda Vogla so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Der Kleine Doktor