Dihanje kot navdih

Telesu lahko prikrajšamo kar nekaj osnovnih potreb za določen čas in preživimo. Najdlje recimo hrano, nekoliko manj vodo, nikakor pa mu ne moremo odpovedati kisika. Že nekaj minutna odsotnost dihanja povzroči tako velike spremembe, da življenje ugasne ali pa trajno spremeni delovanje.

Prispodobe o dihanju

Z dihanjem se odzivamo tudi na okolico. Da je temu res tako, je zgovornih tudi nekaj vsakdanjih prispodob. Impresivni dogodki ali prizori nam jemljejo dih, energijo nam daje navdih. Ko se nečesa ustrašimo, nam zastane dih. Ko smo utrujeni, potrebujemo predah. Ko se lotimo pomembnih stvari, najprej globoko vdihnemo in izdihnemo. Po stresnih situacijah si oddahnemo. Preden nas popade panika, se opomnimo z »dihaj«! Prav vse vadbe za sproščanje vsebujejo začetne globoke vdihe. Ko se naprezamo, pa delujemo brez predaha in dihamo že na škrge. Z dihanjem vplivamo tudi na telesno kemijo. V kolikor ne prezračimo naših celic, se zakisamo.

Potapljanje na dah – ni za vsakogar!

Dihanje je najbolj spontana in sproščena dejavnost. Samodejno se prilagodi naši aktivnosti. Lahko pa jo uporabimo tudi v obratni smeri. Dihanje je možno tudi trenirati ter nadzorovati. Da je temu tako, naj spomnimo tudi na izjemen uspeh slovenske umetnice potapljanja na dah, Alenke Artnik. V času treh minut in enaintridesetih sekund se je s pomočjo plavutke potopila sto enajst metrov, kar šteje tudi za aktualen svetovni rekord. Za potrebe filmskega prizora o izjemnem nadzoru dihanja pripoveduje tudi zvezdnik Tom Cruise. Spretnost je treniral z izkušenimi potapljači, osebni rekord pa je zastavil na kar šest minut in pol. Zadrževanje diha ali zgolj vzdrževanje izdiha pa je lahko tudi izjemno nevarno, še posebej v vodnih globinah. Nekaj prepogumnih potapljačev je le nekaj sekund ali metrov čez skrajne meje osebne zmogljivosti stalo tudi življenja. Znižan srčni utrip in pomanjkanje kisika lahko na možgane vplivata kot alkohol. Znatno zmanjšata prištevnost ter reaktivnost, nas počasi zazibata najprej v omotičnost, lahko pa tudi v večni spanec. Dihanje je vsekakor presneto resna stvar!

Dihanje ob bolezni

Kako pomembno je dihanje, se spomnimo že ob manjših neprijetnostih, kot je prehlad, ali večjih, kot je pljučnica. Tudi astma je dokaj neprijetna, a obvladljiva spremljevalka dihanja. Ne pozabimo pa tudi na vse, ki se soočajo s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB). Oteženo dihanje, kratka sapa in zadihanost že ob najmanjših naporih so prvi znaki motenega delovanja pljuč. Nikakor pa ne zamenjujte težav z dihanjem s slabo fizično pripravljenostjo. To odpravite že z rednim kardio treningom. S primernim fizičnim naporom krepimo tudi dih.

Nadzorovanje diha

Pomanjkanje zraka je težava, ravno tako pa tudi presežek. Pretirana zadihanost v športu povzroči bodec. To je rezka in vztrajna bolečina pod rebri, ki se sprosti šele, ko se naučimo dozirati dih. Dihanje lahko delimo še na trebušno in prsno, razlikuje pa se tudi dihanje skozi nos ter skozi usta. Zanimivo je tudi, da se glede dihanja razlikujemo tudi po spolu. Ženske pogosteje dihajo s pljučnimi vršički, moški pa trebušno.

Pri aerobnih športih se priporoča deljeno dihanje. Preizkusite ga lahko tako, da en dih razdelite na dva dela, ki se stopnjujeta, podobno pa razdelite tudi izdih. Z zmernim doziranjem se izognemo presežkom, ki motijo ostale funkcije. Z nadzorom dihanja razblinjamo tudi bolečine. Tako lahko predihamo porodne popadke ali pa agresivne glavobole.

Dihalni trening

Oče dihalnega treninga je ekstremist Wim Hof, poznan po rekordih vzdržljivosti v izjemnih razmerah. Bos je pretekel maraton po snegu, uživa v plavanju pod ledenimi ploščami ter navdihuje s tehnikami dihanja. Sprva so njegovo telesno adaptiranost skušali razložiti z izjemno genetiko. Le-te ni bilo možno dokazati. Wim je razvil tehnike dihanja, s katerimi lahko prav vsak poseže preko osebnih mej. Svetuje, da jih izvajate doma v sproščenem vzdušju. Nikakor pa jih ne moremo izvajati med vožnjo ali drugimi aktivnostmi. Učinki so namreč takojšnji. Dihalni treningi lahko povzročijo omotičnost in mravljinčenje, vsaj na začetku. V vsaki fazi je potrebno opraviti vsaj trideset ponovitev. Dih v ležečem položaju zajamete najprej iz trebuha, ga popeljete v pljuča ter zaključite z glavo. Izdih se spontano sprosti sam. Vredno ogleda. Sicer pa imamo tudi v naši deželi mojstra dihanja ter vadnico dihanja. Dr. Milan Hosta nas v Dihalnico pospremi z mislijo.« "V skladu z mnogimi tradicijami - staro-grška, budizem, taoizem, joga – dihanje ne govori samo o zraku, temveč o duši, vzdušju, gibanju energije, počutju, kakovosti življenja, usklajenosti z naravo, o etiki kot predihanih odločitvah, o povezanosti in usklajenosti z vesoljem, o skritih in nezavednih močeh, o porajanju in minevanju ter o duhu, duhu časa in duhu miru, o trenutku in o večnosti."

Dihanje je torej celostno zavedanje. Poskrbimo za polnost diha. Lepo pa bi bilo tudi, da se spomnimo na pljuča našega planeta. Življenjsko pomemben plin – kisik - nam velikodušno darujejo rastline, s fotosintezo. Brez njih ni nas. Najlepši vdihi se zgodijo z zaprtimi očmi. Najlepši način izdiha pa je smeh. Vse tisto vmes pa je življenje. Od prvega do zadnjega diha. Naučimo se torej zajemati to energijo s polnimi pljuči.

Lucija Šušteršič