Ko zdravila poglabljajo stisko

Sintezni antidepresivi, kot so selektivni inhibitorji privzema serotonina (SSRI), delujejo tako, da v možganih umetno spreminjajo raven živčnih prenašalcev. Čeprav se to sliši kot natančna znanstvena rešitev, človeško telo deluje kot izjemno kompleksen celostni sistem. Ko z močnimi sinteznimi molekulami posežemo v en del delovanja možganov, porušimo naravno ravnovesje na mnogih drugih ravneh. Namesto da bi telesu pomagali obnoviti lastne moči z ustrezno hidracijo, prehrano, naravnimi rastlinskimi izvlečki, vnosom manjkajočih hranil, obvladovanjem stresa in urejanjem življenjskega sloga, ga enostransko prisilimo v odvisnost od zunanjih kemijskih spodbud, kar pa ni brez posledic. Kakšnih?

Ena največjih paradoksalnih nevarnosti uporabe sinteznih antidepresivov je pojav t. i. tardivne disforije (tardive dysphoria). Gre za stanje, ko dolgotrajno jemanje zdravil povzroči kronično, proti zdravljenju odporno depresijo. Možgani se na stalno prisotnost kemičnega spodbujanja odzovejo tako, da zmanjšajo lastno občutljivost receptorjev. Ko se to zgodi, se prvotni simptomi vrnejo v še hujši obliki, bolnik pa pogosto prejme le višji odmerek ali dodatek novih zdravil.

Neodvisna strokovna literatura in uradna dokumentacija zdravil (SmPC antidepresivov) navajata še mnoge druge resne neželene učinke, kot so med drugimi:

Akatizija in motnje razpoloženja: izjemen notranji nemir, neprijetna telesna napetost ter nenadni izbruhi anksioznosti. Akatizija med drugim povzroča potrebo po gibanju, ki je ni moč nadzorovati. Prizadeti mora ves čas migati, hoditi na mestu ali v krogu.

Povečano tveganje za samomorilnost: predvsem pri mladih odraslih in mladostnikih na začetku terapije ali ob spremembi odmerka. Samomorilno vedenje in samomorilne misli so jasno navedeni v opozorilih uradnih dokumentov zdravil. Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) ima za antidepresive izdana najstrožja črna opozorila (t.i. black box warning) zaradi povečanega tveganja za samomorilne misli in vedenje pri posameznikih, mlajših od 25 let.

Čustvena otopelost in spolne motnje: stanje, pri katerem trpeči izgubi zmožnost globokega občutenja veselja, sočutja ali žalosti ter se posledično sooča tudi z dolgotrajnimi težavami v spolnosti (PSSD), kar bolnika še bolj odtuji od lastnega bistva.

Da ti stranski učinki niso le domneve, temveč uradno potrjena dejstva, se lahko vsak uporabnik prepriča z vpogledom v Povzetek glavnih značilnosti zdravila (SmPC) – to je strokovni dokument, ki ga mora proizvajalec predložiti organom za odobritev zdravila. V spletni brskalnik enostavno vtipkajte »SmPC« in naziv zdravila (ali njegove glavne učinkovine). Za še širši nabor in podroben pregled stranskih učinkov posameznih zdravil ali njihovih glavnih učinkovin pa lahko preverite tudi spletni portal www.drugs.com.

Ob tem se je treba zavedati ključne sistemske pomanjkljivosti: poročanje o stranskih učinkih zdravil v uradne baze je izjemno slabo, saj se v praksi uradno prijavi le približno 1 % vseh dejanskih primerov. To pomeni, da je realno breme težav in stranskih učinkov v populaciji lahko kar 99 % večje, kot izhaja iz uradno zbranih statistik.

Ko posameznik ugotovi, da mu zdravila ne pomagajo več, ali ko si želi povrniti naravni stik s seboj, nastopi nova ovira: močan odtegnitveni sindrom. Veliko ljudi se ne zaveda, kako težak je proces prenehanja. Ob poskusu zmanjšanja odmerka se pogosto pojavijo hudi telesni in psihični simptomi npr.: električni občutki v glavi (t. i. brain zaps), izrazite vrtoglavice, slabost in tremor, huda vrnitev anksioznosti, nespečnost in nihanje razpoloženja. Ti lahko trajajo od nekaj tednov do več mesecev ali pa še dlje.

Ti simptomi so pogosto tako intenzivni, da jih zdravniki in bolniki zmotno interpretirajo kot »ponovitev prvotne bolezni«, kar vodi do ponovnega predpisovanja zdravil. Tako se posameznik ujame v past, iz katere brez ustreznega znanja in postopne, strokovno podprte naravne podpore izjemno težko izstopi.

Da problem niso le teoretične predpostavke, temveč vsakodnevna realnost, potrjujejo tudi domači strokovnjaki. V oddaji Prebujenje 9, ki jo vodi Nejc Volarič, sta dr. Tomaž Makovec (magister farmacije, doktor biokemije in avtor knjige Medicina je padla na glavo) ter prof. dr. Miran Možina (psihiater, sistemski psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda ter strokovni vodja Enote za psihoterapijo otrok in mladostnikov v Psihoterapevtski ambulanti SFU Ljubljana) odprla odkrit pogovor o temni strani sodobne psihiatrije.

Za globlji vpogled v problematiko prekomernega diagnosticiranja, predpisovanja in delovanja psihiatričnih zdravil si lahko ogledate posnetek pogovora z obema strokovnjakoma: Pretirana uporaba psihiatričnih diagnoz in zdravil, kjer neposredno pojasnita sistemske pomanjkljivosti predpisovanja psihiatričnih zdravil ter pomen celostnega pristopa k duševnemu zdravju.

V intervjuju sta izpostavila ključne poudarke, ki bi morali vsakega posameznika spodbuditi k temeljitemu premisleku. Dr. Tomaž Makovec je na podlagi svojega strokovnega znanja in neposredne osebne izkušnje z antidepresivi opozoril na zmotnost posploševanja kompleksnih duševnih stisk na zgolj »kemično možgansko neravnovesje«. Skupaj s prof. dr. Miranom Možino opozarjata na vse bolj prisotno pretirano diagnosticiranje in medikalizacijo vsakdanjega življenja, saj se običajne človeške stiske, žalovanje ter življenjske krize vse prehitro označijo za psihiatrične motnje, ki naj bi zahtevale kemijsko intervencijo. Ob tem sta poudarila še žalostno dejstvo, da je sodobni zdravstveni sistem naravnan k hitremu predpisovanju tablet, namesto da bi posamezniku zagotovil dovolj časa in pristne človeške podpore, s katero se pomaga razrešiti dejanske vzroke čustvenih težav.

Zdravljenje depresije zahteva celostni pristop, ki ne temelji le na prekritju simptomov s sinteznimi spojinami. Telo in duh potrebujeta pogoje za samoobnovo. Poleg omenjenega to pogosto lahko vključuje tudi temeljito razstrupljanje organizma, oporo jetrom in črevesju (kjer nastaja velik del naravnih živčnih prenašalcev), urejanje prehrane s prehodom na industrijsko nepredelano in z življenjsko energijo bogato hrano ter uporabo preverjenih naravnih rastlinskih izvlečkov, kot so npr. šentjanževka (pri lažjih in zmernih oblikah), gorska roža (Rhodiola rosea), pasijonka ter drugih. Zelo pomembno je tudi dopolnjevanje z manjkajočimi hranili, kot so magnezij, omega-3 maščobne kisline in vitamin D, ter ustrezno urejanje počitka in spanja.

Prehod iz odvisnosti od sinteznih zdravil mora vedno potekati izjemno počasi, premišljeno in ob pomoči usposobljenega strokovnjaka. Povrnitev duševnega ravnovesja ni v čudežni sintetizirani tableti, temveč v ponovnem vzpostavljanju naravne harmonije telesa, uma in duha.

Avtorica: Adriana Dolinar