Kot so pokazale analize rjavega premoga, je bil pred zadnjo ledeno dobo divji kostanj doma v Srednji Evropi. Potem se je umaknil proti jugu in se razširil v severni Grčiji, na balkanskem gorovju, Kavkazu in v Mali Aziji vse do Himalaje. V Srednjo Evropo se je vrnil šele, ko je zdravnik in botanik Karl Clusius (1526-1609) dobil od turškega sultana ob slovesu v dar semena divjega kostanja in jih je leta 1576 posadil v dunajskem parku Hofgarten. Prvi je divji kostanj upodobil in opisal Matthiolus leta 1565, ko je dobil vejo s sadeži iz Carigrada. Vendar je preteklo še veliko časa, preden se je drevo spet ukoreninilo pri nas. Zaradi njegove pokončne rasti, lepih listov in čudovitih cvetov si danes težko zamislimo park brez divjega kostanja.
Izvor generičnega imena Aesculus ni jasen. Po Linnéju naj bi se imenoval po vrsti hrasta. Ime hippocastanum pomeni „konjski kostanj“ in nakazuje po eni strani uporabo semen pri kašlju in astmatičnosti konj, po drugi strani pa, da gre za neužiten kostanj. Divji kostanj je priljubljena zimska hrana jelenov, srn in divjih prašičev.
V medicini se uporablja kostanj proti hemoroidom, krvavitvam iz maternice, vaginalnim in črevesnim katarjem, kroničnemu bronhitisu, epilepsiji, migreni ali vrtoglavici. Bil je sestavina praškov proti nahodu za zdravljenje nosnih polipov. Po ljudskem verovanju naj bi kostanj v žepu varoval pred putiko, revmo in bolečinami v hrbtu.
Divji kostanj je mogočno drevo, ki zraste od 30 do 40 m visoko, lahko doseže starost do 250 let in umre največkrat zato, ker ga podre ali polomi veter. Njegovo deblo je sivo-rjavo s sprva gladko, kasneje razbrazdano skorjo. Spomladi tvori debele stožčaste in lepljive popke temno rdeče barve. Iz njih se razvijejo do 20 cm dolgi listi, razvejani v 5 do 7 prstov. Mladi listi so rjavo-rdeči in popolnoma dlakavi. Ko dlakavost izgine, postanejo listi zeleni in se poravnajo vodoravno. Stožčasto socvetje, ki stoji pokonci, združuje več kot sto posameznih belih ali rdečkastih cvetov. Zeleni bodičasti plodovi imajo grobo lupino. Ko je plod zrel, lupina poči. Pokažeta se eno ali dve temno rjavi, svetleči se semeni s svetlejšo liso.
Kostanj cveti od maja do junija.
Užitni kostanj, pravi kostanj ali maroni (Castanea vesca/sativa) pa sodi k družini bukev in ni v sorodu z divjim kostanjem.
Divji kostanj je zelo razširjen in razraščen. Uspeva v vseh zmernih klimatskih pasovih do višine 1200 metrov. Rad ima senčne in vlažne lege.
A.Vogel izdeluje iz svežih semen („kostanja“) divjih dreves tinkturo, koncentrirane prevlečene tablete in homeopatski pripravek. V medicini se uporabljajo tudi izvlečki iz svežih poganjkov (Gemmae) in cvetov. Za pripravo čaja se običajno uporabljajo listi ali skorja. Moka iz divjega kostanja se lahko uporablja za pranje perila („Bolusovo milo“), po izločitvi čreslovine in saponinov kot gospodinjska moka in za različne namene v industriji. Aescin se uporablja v kozmetiki za gele, O/V emulzije in kot zaščitni faktor pred svetlobo, ker absorbira ultravijolične žarke.
Prijavite se na brezplačne nasvete in postanite del skupnosti A.Vogel
Ali ste vedeli? Znano je, da post prinaša mnoge koristi. Tako lahko z njim med drugim vzdržujemo zdravje, izboljšamo fizično ali psihično počutje ter skrbimo za dolgoživost. Vendar pa post ni primeren za kogarkoli.
Gibanje je element, ki v obdobju postenja ne sme manjkati.
Za vse kreativne, ki si radi sami pripravljate svoje domače pripravke.
Za dodatna vprašanja smo vam na voljo na telefonski številki 01 524 02 16 med delavniki od 8. - 16. ure.