Humulus lupulus

Zgodovina

Generično ime Humulus, zapisano v srednjem veku, naj bi izhajalo iz  slovanske besede chmele (hmelj) ali iz starogermanske Humel oz. Humela (kar nosi sadeže). Namigi, da izhaja ime iz latinske besede humus (zemlja), ne držijo. Vrstno ime lupulus je pomanjševalnica od lupus (volk), ki napačno namiguje na to, da vitice hmelja lahko zadušijo drugo rastlino. Hmelj so v starem veku sicer poznali, vendar se zdi, da ga niso uporabljali niti kot zdravilo niti za pripravo piva. Šele arabski zdravnik Mesuë (8. stol.) je hvalil sirup kot dobro sredstvo proti težavam z žolčem in za čiščenje krvi.  Po tem se je hmelj pojavil tudi v srednjeveških klasičnih knjigah o zeliščih. Pri Loniceru beremo: »Pitje z vodo zjutraj in zvečer tri ali štiri tedne; čisti kri, preganja melanholijo, ..... Pitje vode odpre zamašitev vranice, odpravlja zbadanje in vse bolezni, ki nastanejo zaradi zamašene vranice.« Zdravnik Bohn, ki je deloval v začetku tega stoletja, piše: »Hmelj zelo žene na vodo. Velja tudi kot pomirjevalo.«

Botanične značilnosti 

Hmelj je 4 do 8 m dolga, večletna ovijalka, ki se rada vzpenja po živih mejah, ograjah in gozdnih robovih. Iz razvejane korenike zrastejo spomladi tanka, raskava stebla s plezalnimi laski, podobnimi sidrom, ki imajo izjemno sposobnost oprijemanja. Hmelj je v nasprotju z večino evropskih ovijalk in vzpenjalk desnosučen. Srčasti dva- do pet krpasti listi imajo nazobčane robove in rastejo drug nasproti drugega. Hmelj je dvodomen, to pomeni, da obstajajo moške in ženske rastline. Moški cvetovi tvorijo zalistne viseče late z belkasto-zelenimi cifastimi ovoji. Ne razvijejo žlez, ki izločajo lupulin, zato se moške rastline ne gojijo. Ženske rastline tvorijo storžke, ki naredijo majhna jajčasta soplodja iz rumenkasto-zelenih luskin. Na notranji površini luskine so majhne rumenkasto-rdečkaste žleze, ki dajejo hmelju značilen grenak okus. Hmelj je vetrocvetka. Cveti od julija do avgusta.

Nahajališče

Prvotna domovina hmelja sta vzhodna Evropa in zahodna Azija. Rad ima globoka, bogata tla na legah, zaščitenih pred vetrom, na robovih gozdov, živih mejah, ograjah do višine 1000 m. V Evropi ga sadijo od konca merovinške kulture (cca. 3. - 8. stol.); posledica je bila, da je medico zamenjalo pivo. Danes gojijo hmelj v številnih državah z zmerno klimo v velikih nasadih na visokih drogovih in žicah.

Predelava

A.Vogel uporablja alkoholni izvleček iz svežih, biološko pridelanih rastlin, obranih avgusta. Danes se hmelj v glavnem uporablja za pridobivanje piva. Pivu daje značilen grenak, okusen in aromatičen okus. Poleg tega je pivo zaradi hmelja bolj obstojno, ker grenčične kisline (alfa kisline) uničujejo gram pozitivne bakterije. S posušenimi hmeljevimi storži napolnijo blazine za boljši spanec; pogosto jih dodajajo mešanicam čajev. Učinek hmelja kot čaja se po enem letu zgubi. V medicini se uporabljajo tudi hmeljeve žleze. Včasih so se jedli hmeljevi poganjki kot beluši.