Družinska debelost – genetska past ali družinski vzorec?

Vse se začne pri nihanju krvnega sladkorja. Ko prehrana temelji na predelanih ogljikovih hidratih, kot so izdelki iz bele moke, testenine, kruh, pekovsko pecivo, sladkani kosmiči, sladke pijače in seveda vsi skriti sladkorji v predelanih omakah in sadnih jogurtih, je temu podvržena vsa družina.

Po vsakem takšnem obroku raven glukoze v krvi strmo naraste, trebušna slinavka pa se odzove z agresivnim izločanjem inzulina. Ker je tega preveč, raven sladkorja v krvi ne pade le na normalno raven, ampak pogosto strmoglavi pod njo. Ta nenaden padec sladkorja (reaktivna hipoglikemija) telo prepozna kot nevarnost, zato možgani sprožijo alarm in močno potrebo po hranjenju.

A tu ne gre za običajno lakoto. Raziskava (Lennerz s sodelavci, 2013) objavljena v The American Journal of Clinical Nutrition, je z uporabo magnetne resonance dokazala, da obroki z visokim glikemičnim indeksom (tisti, ki hitro dvignejo krvni sladkor) že 4 ure po zaužitju selektivno stimulirajo posebno možgansko regijo: nucleus accumbens. Gre za kritično točko v naših možganih, ki je odgovorna za nagrajevanje, ugodje in razvoj odvisnosti.

Če vzamemo prispodobo klavirja: naši geni so tipke, hrana z visokim glikemičnim indeksom (GI) pa je tisti neusmiljeni prst, ki na te tipke pritiska. Vsakič, ko zaužijemo obrok, ki strmo dvigne sladkor, pritisnemo na tipke, ki v možganih sprožijo nevrološki "hrup". Omenjena študija potrjuje, da aktivacija centra za nagrajevanje v stanju nizkega krvnega sladkorja sproži specifično in neustavljivo hrepenenje po hrani, ki bi to ugodje čim prej ponovila.

Če se ti inzulinski skoki ponavljajo večkrat dnevno, mesec za mesecem, leto za letom, se telo začne braniti. Inzulinska rezistenca je pravzaprav naslednja stopnja tega procesa – obrambni mehanizem, kjer celice preprosto »oglušijo« na signale inzulina, da bi se zaščitile pred toksičnimi učinki prevelike količine glukoze. Telo takrat nima druge izbire, kot da presežek energije, ki ne more več vstopiti v celice za sprotno porabo, shrani v maščobne zaloge in kilogrami se nevzdržno kopičijo.

To potrjujejo tudi obsežne raziskave na področju epigenetike (npr. raziskava Ling in Rönn, 2019, objavljena v reviji Cell Metabolism), saj poudarjajo, da okoljski dejavniki, kot je kronično povišan inzulin, povzročijo kemične spremembe na DNK (metilaciji). Te spremembe delujejo kot »biokemične ključavnice«, ki utišajo gene za porabo maščob in metabolizem preklopijo v prisilno shranjevanje energije.

To dokazuje, da naši geni niso neizprosna usoda, temveč dinamičen sistem, ki se odziva na biokemične ukaze z našega krožnika. Če s hrano z visokim glikemičnim indeksom telesu nenehno pošiljamo ukaze za shranjevanje, bo telo te gene »zaklenilo« v stanju debelosti. Dobra novica je, da so ti procesi tudi povratni – s spremembo biokemičnega okolja lahko te ključavnice spet odklenemo.

Ta proces dodatno pospešuje kronično pomanjkanje mineralov, kot sta magnezij in krom, ki je pogosto prisotno ob osiromašenem načinu prehranjevanja, kjer vitalnih snovi primanjkuje.  Obsežna meta-analiza (Dong s sodelavci, 2011), objavljena v reviji Diabetes Care, ki je zajela več kot 500.000 udeležencev, jasno kaže na neposredno povezavo med nizkim vnosom magnezija in povečanim tveganjem za presnovne motnje. Magnezij je namreč nujen za delovanje encimov, ki prenašajo energijo znotraj celic (ATP), in za pravilno odzivnost inzulinskih receptorjev. Če je inzulin "ključ", sta magnezij in krom tista, ki skrbita, da ključavnica sploh deluje. Brez njiju so celice kot zaklenjena hiša, pred katero stoji inzulin s kupom energije, a nima ključa, da bi vstopil. Ko vsa družina uživa hrano, revno s temi mikrohranili, se biokemična »gluhost« celic le še poglobi, kilogrami pa se kopičijo ne glede na vloženi trud.

Vendar se zgodba o družinski biokemiji ne konča pri inzulinu in mineralih. Črevesni mikrobiom je še ena skrita dediščina, ki si jo člani istega gospodinjstva neizogibno delijo. Če družinska miza redno gosti prej omenjena procesirana živila, se v črevesju vseh družinskih članov razvije stanje disbioze – porušenega ravnovesja, kjer koristne bakterije izgubljajo bitko proti tistim, ki dobesedno uspevajo na sladkorju.

Povezava med disbiozo in debelostjo je biokemično neizprosna. Porušena flora povzroča nenehna tiha vnetja v telesu, ki dodatno "kvarijo" odzivnost celic na inzulin in tako še poglabljajo rezistenco in s tem kopičenje kilogramov. Poleg tega določeni mikroorganizmi, kot je npr. kandida, izločajo snovi, ki neposredno vplivajo na naše možgane (na center za lakoto). Ko torej posameznik začuti neustavljivo željo po prigrizkih (običajno polnih sladkorja), ne gre le za pomanjkanje volje, temveč za diktaturo njihovih črevesnih bakterij, ki zahtevajo svoje gorivo.

Pot iz tega začaranega kroga zahteva kolektivno odločitev za spremembo biokemičnega okolja. Po načelih celostnega pristopa k zdravju, ki poudarja pomen mitohondrijskega zdravja in paleo-ketogene diete, je ključno preklopiti telo z izgorevanja sladkorja na izgorevanje maščob. Klinična študija, objavljena v reviji Diabetes Therapy (Hallberg s sodelavci, 2018), je pokazala, da so pacienti z že prisotno sladkorno boleznijo tipa 2 (ki je logična posledica inzulinske rezistence) ob LCHF prehrani v enem letu telesno težo v povprečju zmanjšali za 12 %. Še pomembneje pa je, da so drastično izboljšali občutljivost celic na inzulin – in to brez uporabe novih zdravil.

Z zamenjavo predelanih ogljikovih hidratov z zdravimi maščobami in kakovostnimi beljakovinami se biokemični signali lažne lakote lahko umirijo že v nekaj dneh ali tednih. Za podporo telesni regeneraciji moramo poskrbeti tudi za popravilo črevesne flore, na primer z vključevanjem živil, bogatih z vlakninami, fermentiranih živil (domače kislo zelje, repa, kombuča, vodni kefir), koncentrirane in mlečnih beljakovin očiščene sirotke Molkosan ter po potrebi probiotikov. Pri tem pa ne smemo pozabiti na naravno nadomeščanje ključnih mineralov, ki smo jih omenili prej.

Ko celotna družina hkrati podpre svojo presnovo, umiri inzulinska nihanja in nahrani svoje koristne bakterije, se "genetska usoda" začne topiti, z njo pa seveda tudi odvečni kilogrami. Da postanemo arhitekti lastnega zdravja, nas loči le odločitev, da s spoštovanjem bioloških zakonov telesu povrnemo izvorno moč in naravno težo.

Besedilo: Adriana Dolinar