Več vode, bolj otekle noge?

Prepričanje, da več vode neposredno vodi v več zatekanja, je ena izmed največjih zmot. V resnici je zadrževanje tekočine oziroma edem obrambni mehanizem telesa, ki se bori za preživetje v pogojih suše. Ko telesu odrečemo vodo, se kri zgosti, njen volumen pade, sistem pa to zazna kot stanje akutnega stresa. V odgovor se sprosti hormon vazopresin, ki ledvicam ukaže, naj agresivno ustavijo izločanje vode.

Dr. James DiNicolantonio v svojem raziskovanju poudarja, da telo ob pomanjkanju soli in vode vklopi še agresivnejše sisteme preživetja (kot sta renin in aldosteron). Ti ne le zadržujejo vodo, temveč povzročajo močno krčenje žil in sistemska vnetja. Stene žil zaradi vsega tega postanejo bolj »prepustne«, zaradi česar tekočina uide iz žil v okoliška tkiva. 

V kolikor že imate težave z venami, venskim popuščanjem ali otekanjem nog, se bodo te ob pomanjkanju vode še dodatno okrepile. Oslabljene venske zaklopke že tako s težavo potiskajo kri proti gravitaciji, ko pa se tej mehanski oviri pridruži še gosta kri dehidriranega telesa, postane zastoj neizbežen. Tako pride do paradoksa: manj ko pijete, bolj zatečete. Zaradi sile težnosti se to najprej in najbolj opazno izrazi prav na vaših nogah v obliki težkih in oteklih gležnjev.

Pravilna hidracija je ključna za delovanje naše limfe. Za razliko od krvi, ki jo poganja srce, se limfa premika s pomočjo gibanja in ustrezne viskoznosti. Če smo dehidrirani, postane limfna tekočina gosta in težka, kar upočasni njen pretok. Takšna limfa se ne more učinkovito premikati skozi bezgavke in odvajati toksinov ter odvečne tekočine iz okončin. Namesto da bi strupi zapustili telo, ostajajo ujeti v tkivih, kar povzroča vnetne procese in dodatno zatekanje. Tekoča, hidrirana limfa je tista, ki zagotavlja, da noge ne postanejo otečene in težke. To pa dosežemo le s premišljenim vnosom vode, ki mora biti vedno podprta z ustreznimi minerali, da sploh lahko prodre v limfne poti.

Glavna igralca pri uravnavanju tekočin sta natrij in kalij. Natrij je tisti, ki zadržuje vodo zunaj celic, medtem ko kalij skrbi za hidracijo znotraj njih. Težava nastopi pri uživanju predelane hrane, ki je nasičena s skritimi viri rafinirane industrijske soli in konzervansov. V takšnih izdelkih se natrij skriva v aditivih, ki telesu ne prinašajo mineralne polnosti, temveč le breme. Primeri so ojačevalci okusa (natrijev glutamat), konzervansi v sokovih in mesninah (natrijev benzoat in nitrit) ter celo v pekovskih izdelkih (natrijev bikarbonat). Takšen izoliran natrij povzroča zastajanje tekočine, namesto da bi podpiral hidracijo.

Na drugi strani nam kronično primanjkuje kalija, ki deluje kot naravni diuretik. Če želite telesu pomagati, da se znebi odvečne tekočine, ni smiselno prenehati piti, temveč je dobro poleg vode povečati vnos s kalijem bogate zelenjave in sadja. Npr. avokado, špinača, blitva, fižol, suhe marelice in banane pomagajo telesu opraviti z odvečnim natrijem in vodi omogočajo pot nazaj v celice. Ne pozabimo tudi na magnezij – njegovo pomanjkanje je npr. pogosto glavni krivec za zadrževanje vode pred menstrualnim ciklom in pri mišični napetosti. Brez magnezija encimski procesi, ki uravnavajo pretok tekočin, preprosto obstanejo. Bogat naraven vir magnezija in drugih elementov v sledovih najdemo npr. v nerafinirani keltski soli.

Ni vsaka voda enaka in ni vsako pitje učinkovito. Če naenkrat popijete liter vode, boste le preobremenili ledvice, ki bodo to tekočino izločile hitreje, kot jo celice lahko absorbirajo. Rešitev je v pitju po majhnih požirkih skozi ves dan. Svoj biološki sistem moramo napajati počasi, kot rahlo pršenje napaja suho zemljo.

V svojo izvirsko ali prečiščeno vodo dodajte ščep naravne soli (npr. solni cvet ali keltsko sol). Ta bo vodi povrnila »električni naboj«, ki je nujno potreben za prestop celične membrane in dejansko hidracijo celic. Poleg uživanja s kalijem bogatih jedi si občasno privoščite še limonado; ta ne bo le podprla razkisanja telesa in spodbudila jeter, temveč bo v sinergiji s pravo soljo poskrbela za optimalno mineralno ravnovesje in odplavljanje odvečnih strupnin.

Kljub splošnemu pravilu, da dehidracija povzroča zatekanje, obstajajo stanja, kjer je vnos tekočine treba strogo nadzorovati. Pri resnih težavah z ledvicami, kjer filtracija ne deluje več pravilno, ali pri srčnem popuščanju, kjer srce nima več moči, da bi učinkovito poganjalo kri po sistemu, je natančno reguliranje pitja nujen ukrep. Enako velja pri jetrni odpovedi, kjer zaradi upada ravni beljakovin v krvi tekočina uhaja v trebušno votlino in okončine. V teh primerih zatekanje ni vprašanje življenjskega sloga, temveč resne klinične slike.

Za večino ljudi, ki se srečujejo z oteklimi nogami ob koncu dneva, rešitev ne leži v omejevanju pitja vode. Namesto da bi telo kaznovali z žejo, mu raje ponudite vodo ter potrebne minerale iz naravne soli, zelenjave in sadja. Ko bodo vaše celice ponovno prejele dovolj ustreznih mineralov, bo telo samo odpravilo nepotrebne zaloge vode v medceličnem prostoru.

Da bi razumeli, koliko vode vaše telo dejansko potrebuje za svoje optimalno delovanje, si preberite prispevek Koliko vode je dobro popiti?, kjer smo podrobno razdelali tabele hidracije glede na telesno težo in starost. Pravilno hidrirano telo je učinkovito telo – le takšno se lahko uspešno razstruplja, regenerira in ohranja lahkotnost bivanja in koraka v vseh letnih časih.

Besedilo: Adriana Dolinar