Mladi in depresija - vzroki in celostna pomoč

Porast težav je neposredna posledica korenitih sprememb, med drugim v našem bivalnem, tehnološkem in družbenem okolju.

Ozrite se po otroških igriščih in opazili boste, da samevajo. Prosta igra in stik z naravnimi elementi sta se že davno nazaj umaknila zaprtim prostorom, umetni svetlobi in pasivnemu sedenju pred zasloni, kar pa otroke tiho a vztrajno izčrpava. Sodobne nevroslikovne raziskave potrjujejo, da intenzivna uporaba digitalnih medijev neposredno vpliva na plastičnost možganov – od reorganizacije senzorične skorje do sprememb v območjih, odgovornih za čustva in pozornost (Korte, 2020). Čeprav imajo mladi občutek digitalne povezanosti, je raven pristne medčloveške bližine na najnižji ravni, kar krepi občutke manjvrednosti in izključenosti. Zaprti prostori skrivajo tudi tehnološke pasti, kot so sodobna LED svetila, modro svetlobo ekranov ter EMR sevanja. Ti dejavniki med drugim dokazano rušijo cirkadiani ritem in zavirajo tvorbo melatonina, nujnega za kakovosten spanec ter posledično za zdrav razvoj in regeneracijo celotnega telesa.

Obenem nenehen pritisk po dosežkih v šoli (in pogosto tudi pri izven šolskih dejavnostih, kot je šport) v otrokovem telesu vzdržuje povišan stresni hormon kortizol, kar vodi v kronično izčrpavanje živčevja. Dodatno stisko poglablja še industrijsko predelana prehrana, polna sladkorja, pro-vnetnih omega-6 maščob, konzervansov ter hormonskih motilcev, ki ne obremenjujejo le možganov, temveč celoten organizem.

Za razumevanje obravnavane stiske je ključno poznavanje delovanja dveh živčnih prenašalcev – dopamina in serotonina.

Ujetost v dopaminsko nagrajevanje pomeni, da smo pogosto nevede podvrženi iskanju kratkotrajnih stimulacij. Dopamin namreč spodbuja motivacijo, pričakovanje nagrade in vznemirjenje. Digitalna tehnologija (s kratkimi videoposnetki, obvestili, igrami, neprekinjenimi osvežitvami vsebin ipd.) v otrokovih možganih sproža nenaravno visoke ter pogoste izbruhe dopamina.

Prav s to problematiko se v knjigi Dopamine Nation podrobno ukvarja dr. Anna Lembke, psihiatrinja in profesorica na Univerzi Stanford, ki pametne telefone opisuje kot »sodobno podkožno iglo«, saj nam 24 ur na dan dostavljajo digitalni dopamin. Ker so možgani z njim stalno bombardirani, se dopaminski receptorji v samozaščiti zaprejo (desenzibilizirajo). Zato postaja potreba po zaslonih – in s tem po novih odmerkih dopamina – vse večja. Obenem otrok začne vsakdanje, naravne aktivnosti (branje, sprehod, pristno druženje) doživljati kot izjemno dolgočasne. Ko ostane brez zaslona, hitro postane nemiren, razdražljiv ter anksiozen (obremeni ga strah, da nekaj zamuja).

Sočasno z ujetostjo v digitalni svet prihaja do izčrpavanja serotonina ter izgube notranjega miru. Serotonin je namreč tisti, ki prinaša občutek resničnega zadovoljstva, stabilnosti in varnosti. Nevrobiološke raziskave potrjujejo, da prav zmanjšana izpostavljenost naravni dnevni svetlobi ob sočasni prekomerni uporabi spleta v razvijajočih se možganih sproži verigo presnovnih sprememb ter neposredno ruši ravnovesje dopaminsko-serotoninskih poti, kar vodi v stanja depresije, anksioznosti in odvisnosti (Dresp-Langley, 2020). Zato umirjanje živčnega sistema z zmanjševanjem digitalne preobremenjenosti in vračanjem k prisotnosti (z vsem, kar nas pri tem podpira – narava, živali, kreativno ustvarjanje, pogovor ...) pomaga stabilizirati delovanje serotoninskih poti.

Stiska se pri otrocih in mladih le redko izrazi kot klasična žalost ali potrtost, kot jo poznamo pri odraslih. Pogosteje se nepredelana čustvena bolečina maskira v povsem drugačne vedenjske ter telesne vzorce.

Prvi opozorilni znak so pogosto psihosomatske težave, kot so ponavljajoče se bolečine v trebuhu, glavoboli ali kronična utrujenost, za katere zdravniki ne najdejo organskega vzroka. Namesto jokavosti se stiska prav tako rada preobrazi v izrazito razdražljivost, nenadne izbruhe jeze, provokacije in opozicionalno vedenje. Mladi se poleg tega pogosto umaknejo v osamo, kar se odraža kot pretiran beg v svet računalniških iger ter opuščanje hobijev, športa ali družinskih aktivnosti, ki so jih prej veselile. Eden od bolj prikritih znakov pa je maskirani perfekcionizem, kjer sta pretirani strah pred napakami in neprestana želja po popolnosti zgolj obrambni mehanizem pred globokim občutkom manjvrednosti.

Vstop v razvijajoče se možgane s sinteznimi molekulami (kot so SSRI) nosi resna tveganja. Ameriška FDA je za antidepresive pri mladih izdala najstrožje črno opozorilo (t.i. black box warning) zaradi povečanega tveganja za samomorilne misli na začetku terapije. Pogosti zapleti so tudi izjemen notranji nemir (akatizija), nihanje razpoloženja ter čustvena otopelost. Več o tem berite v članku: Ko zdravila poglabljajo stisko. Podpori mladim v stiski se je zato bistveno bolje posvetiti celostno in na čim bolj naraven način.

Trajno okrevanje otroka ali mladostnika zahteva celostno podporo na vseh ravneh delovanja – od biološke in prehranske do psihološke in družinske.

Prvi nujen korak je ponastavitev biološkega ritma. Zvečer je iz otroške sobe nujno odstraniti vse zaslone ter odpraviti izpostavljenost modri svetlobi in EMR-sevanjem (z nočnim izklopom Wi-Fi usmerjevalnika), kar omogoči naraven dvig melatonina ter globok, regenerativen spanec. Čez dan je ključna vsakodnevna izpostavljenost zunanji, predvsem jutranji sončni svetlobi, ki med drugim spodbuja tvorbo serotonina ter ureja cirkadiani ritem spanja in budnosti.

V veliko pomoč pri dodatnem razbremenjevanju preobremenjenega živčnega sistema so tudi stik z naravo in prizemljitev (grounding) – npr. bosa hoja po travi ali zemlji, kopanje v naravnih vodah, vrtnarjenje z golimi rokami, objemanje dreves ali crkljanje živali.

Sistemska in psihoterapevtska podpora prinaša globoko razumevanje stiske namesto poenostavljenih biokemičnih razlag – pristop, ki ga pri delu z mladimi močno zagovarja tudi priznani psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina. Sistemski pogled namreč otroka ne vidi kot nosilca osamljene motnje, temveč kot del širše celote, predvsem družine, pa tudi šole in družbe. Zato je sočasno s terapevtskim procesom ključno preoblikovanje družinske dinamike in komunikacije, s čimer dom znova postane varno zavetje. Uporaba ustvarjalnih, analognih medijev, kot sta risanje in igralna terapija, pa otroku omogoča, da varno izrazi tisto, česar še ne zna ubesediti.

Bistven gradnik okrevanja je neposreden starševski stik. To pomeni dosledno sprejemanje in validiranje otrokovih čustev (»Vidim, da ti je hudo, in to je povsem razumljivo«) ter prisotno poslušanje brez takojšnjega obsojanja ali ponujanja gotovih rešitev.

Prehranska obnova in naravni pristopi se močno osredotočajo na os črevesje–možgani. Iz prehrane je treba izključiti rafiniran sladkor in industrijsko predelano hrano, ki sprožata tiha vnetja. Za regeneracijo živčevja je nujen zadosten vnos ključnih mikrohranil: omega-3 maščobnih kislin, vitamina D3, magnezija, cinka ter vitaminov B-kompleksa (še posebej B6 in B12), ki so neposredni kofaktorji pri nastajanju serotonina in dopamina.

Zdrav črevesni mikrobiom neposredno podpremo s probiotično ter fermentirano hrano, vlakninami ter pre- in probiotiki. Za naravno pomiritev in prilagajanje na stres pa so v veliko pomoč otrokom prilagojena zelišča in adaptogeni (kot so npr. kamilica, melisa, pasijonka, po posvetu pa tudi ašvaganda ter L-teanin), ki učinkovito razbremenjujejo preobremenjen živčni sistem. Uporabna in praktična oblika za hitro umiritev v trenutkih napetosti so lahko tudi zeliščna pršila (kot je npr. A. Vogel Relax sprej s pasijonko, meliso in cinkom), ki omogočajo enostaven vnos naravne podpore brez požiranja tablet ali kuhanja čajev. Otroci od 12. leta naprej in odrasli: 5 razprškov v usta, do 3-krat na dan.

Prava pot do ravnovesja namreč ne vodi skozi čudežno tableto, temveč skozi ponovno vzpostavitev varnosti, biološkega ritma, stika z naravo ter naravne harmonije telesa in uma.

Avtorica: Adriana Dolinar