Otrok zavrača zelenjavo – kaj storiti?

Pri vzgoji otrok ni nič preprosto. Tudi to, kako jim privzgojiti zdrav odnos do pravilne, zdrave hrane, ni enostavna naloga. Ko nad malimi usteci krožimo z žlico in pripovedujemo, kako je ta za babico in naslednja za dedija, otroku sporočamo, da je prehranjevanje lahko povezano tudi s smehom in zabavo. Seveda moramo ob tem paziti, da se ne pretvorimo v dvornega norčka, saj malčki zelo hitro ugotovijo, kdaj se jim splača usteca držati trdno skupaj, da le pričnemo zopet s svojo dvorno predstavo. Tudi pri starejših otrocih mora biti povsem jasno, da k hranjenju ne spadajo niti igrače, niti knjige, enako kot pri odraslih televizija, telefon ali časopis.  

Malce večji otroci hitro izluščijo štiri do pet najljubših jedi, ki bi jih neprestano jedli, ostala družina pa jih kmalu ne more več videti. Ob tem je povsem običajno, da imajo manjši otroci nekaj časa radi le zelo skromen nabor različnih jedi. Pa vendar še zlasti tu velja, da kar se Janezek nauči, Janez zna.  Prehrambene navade se izoblikujejo v otroštvu in otroci se jih držijo dolgo časa. Zato otrokovim željam ni priporočljivo prepogosto ustreči in jim stalno servirati „posebke“.  

• Otroci naj postopoma spoznavajo številna različna živila in jedi, bolj prefinjenje okuse bodo z naraščajočo starostjo postopoma vedno bolje sprejemali. Ob tem se je vredno potruditi, da otrok vsako novo jed vsaj poskusi. Če jo nato odkloni, je to potrebno upoštevati. Morda bo že naslednjič zaužil kakšno žličko več, če pa ne naslednjič, pa čez čas, saj otroci mnogokrat iznenada z užitkom prično jesti jedi, ki jih prej niso marali. Triletnik, ki po mizi pljuva šparglje, bo pri sedmih letih morda že rad pojedel nežna stebelca, pri devetih pa že celo špargljeve glavice.  

Otroka nikoli ne poskusite prepričevati na vse pretege ali mu za nagrado obljubljati različne posladke. Če prehranjevanje povezujemo s kaznijo ali nagrajevanjem, gradimo temelje za kasnejše motnje hranjenja. Nejevolja in stres za mizo vsem pokvarijo tek in dobro voljo.  

Izogibajmu se tudi temu, da otroku za mizo ponujamo nadomestke, ko ne želi zaužiti pripravljenega obroka, v smislu :“Ti bom pa na hitro pripravila palačinke.“. Otroci se tega zelo hitro navadijo in to od staršev nato vedno znova zahtevajo. 

Zdrava prehrana je osnovni pogoj za zdravo življenje in to velja tako za otroke, kot za odrasle. Otroci ne potrebujejo drugačne hrane, kot jo uživajo odrasli, še zlasti pa ne potrebujejo t.i. živil za otroke, čeprav vedna glasnejša oglasna sporočila, embalaže živopisanih barv ali tem priložene nagradice delujejo nadvse privlačno.  

• Otroci za zdrav razvoj potrebujejo hrano, bogato s hranili in vitamini, po možnosti iz svežih in čim manj predelanih sestavin. Ponudimo jim pet obrokov dnevno, od katerih je eden topel, saj mnogo priporočenih živil, kot so zelenjava in krompir, stročnice, riž, žitarice, meso, ribe in jajca, potrebuje toplotno obdelavo. Otroci potrebujejo tudi dva vmesna obroka, ki jim ju ponudimo zjutraj in popoldne. Ker imajo nižje rezerve sladkorje kot odrasli, otrokom raven sladkorja v krvi lahko hitreje pade in pojavi se volčja lakota. To preprečimo z rednimi, čim bolj zdravimi vmesnimi obroki.  

Pri zagotovitvi uravnoteženih živil za otroke upoštevajte naslednje zlato pravilo: izdelke iz žitaric, krompir, sadje, zelenjavo in napitke z malo kalorij lahko otrokom ponudite v izobilju. Veliko potrebujejo tudi mleka in mlečnih izdelkov, medtem ko bodite pri jajcih, mesu in ribah zmernejši. Živila, ki vsebujejo veliko sladkorja in maščob, otroku ponudite le v zelo skromnih količinah. Enako kot pri odraslilh tudi zanje velja pravilo „pet na dan“  - torej pet porcij sadja ali zelenjave, porazdeljenih že dan. Dve porciji naj bosta sadni, tri pa zelenjavne. 

Pri tem ni vedno preprosto vztrajati, zlasti, če starši niso dober zgled. Če ima očka najraje rogljičke in bel kruh, bo otroka le stežka prepričal, naj prične uživati polnozrnat kruh (sprva iz zelo fino mleke moke). Če starši komajda uživajo sadje in zelenjavo, bodo tudi otroci le težko ljubitelji „zelenja“. Če zjutraj zletijo iz hiše brez zajtrka, bodo tudi šolarja zelo težko prepričali, da zaužije kosmiče, ki bi ga oborožili z energijo. Celo takrat, ko ima otrok v starših in sorojencih dober zgled, to ni zagotovilo za uspeh. Dejstvo je, da tretjina otrok med tretjim in 14. letom ne želi jesti sadja in zelenjave. Otroci in mladostniki pojedo manj kot polovico količine sadja in zelenjave, ki jo priporoča Raziskovalni inštitut za prehrano otrok* t.j.: za leto dni starega otroka 120 g zelenjave do 300-350 g pri 15- do 18-letnikih. Takšne količine pa v vsakodnevni prehrani še zdaleč niso dosežene. V rosni starosti (do 6. leta) otrok povprečno zaužije približno 75 g (vključujoč hrano za dojenčke, svežo in zamrznjeno zelenjavo, zelenjavne konzerve in sokove), pri dijakih (15 – 18 let) ta količina naraste na 140 g.  

Različna vrednotenja študije DONALD* pokažejo, da otroci in mladostniki v družinah zaužijejo manj živil rastlinskega izvora, predvsem sadja in krompirja, zato pa več mesa, zlasti mastnih mesnih izdelkov, kot je to priporočljivo. Tudi uživanje pijač, predvsem vode, kljub naraščajočemu trendu ostaja pod priporočenimi količinami.  

Otroku podatek o zdravilni vrednosti obroka ne pove ničesar. Zanj so v prvi vrsti pomembni izgled, okus in vonj. Zato nima prav veliko smisla, da ga poskušate navdušiti s podatki o tem, kako zdravi so sadje in zelenjava.

Otroci tudi ne rabijo jesti vse zelenjave. Povsem dovolj je, če za začetek sprejmejo dve do tri vrste. Kljub temu pa mu redno dajte v pokušino košček nove zelenjave. Če mu, denimo, tekne rumen korenček, mu, odvisno od sezone, poleg ponudite grah ali pa med krompirjev pire vmešajte nekaj pretlačene zelene. 

Prav tako je dobro vedeti , da otrok nad močnimi in eksotičnimi začimbami najbrž ne bo navdušen, prav tako ne nad grenko hrano ali takšno, ki ima zelo izrazito aromo (radič, rukola, brstični ohrovt, koromač, artičoke ipd.). Tudi (za otroški želodec) prekisli solatni prelivi so pogosto razlog, da otrok zavrača solato.  

Poskusite, če mu posamezna vrsta zelenjave bolje tekne v sorovi ali kuhani obliki.  Nekateri otroci ne marajo kuhane kolerabice ali paprike, surovo pa imajo zelo radi. Mnogim je všeč, če jim medtem,  ko jejo, hrusta pod zobmi, spet drugi pa imajo raje, če dobijo zelenjavo pretlačeno kot pire.  

Namesto s silo, ki običajno ne obrodi sadov, otroka spodbujajte z nežnimi pristopi:  

1. Izmislite si drobne zgodbice o živilih, npr. veliki paradižniki so za odrasle, majhni okrogli pa posebej za otroke.
2. Pripovedujte otroku, kaj ste sami radi jedli kot otrok (ali česa niste marali) in kako so se na to odzvali vaši starši. V obroke vpeljujte izmišljene pravljice, npr.: „Princ je bil tako pameten in močan, ker je vsak dan pojedel ogromno porcijo (npr.) čebule.“
3. Peljite otroka na kmetijo in mu pokažite rastline, na katerih rastejo sadje in zelenjava ali pa ga vzemite s sabo na tržnico in ga vzpodbudite k temu, da sam izbere sadje in zelenjavo za naslednji teden.
4. Kupite mu lonček s peteršiljem ali drobnjakom in ga redno spodbujajte, da s tem začinja zelenjavo („Očku bo potem veliko bolj všeč.“). Čeprav tega sprva morda ne bo želel jesti, ga bo sčasoma vendar premagala radovednost.
5. Pripravite pisan „pomfri“: iz surovega ali čvrsto kuhanega korenja, kolerabice, bučk ali kumar izrežite koščke v velikosti ocvrtega krompirčka in jih ponudite skupaj s kečapom ali drugo omako.
6. Mnogo mamic je precej uspešnih, če zelenjavo zelo drobno naribajo ali pretlačijo, tako npr. korenček, bučke, papriko ali šampinjone, ki se v takšni obliki spretno skrijejo v hamburger, različne namaze, pražen krompir, polpete, omako za riž ali testenine.
7. Marsikoga lahko prelisičite tudi z juho, v katero dodato pretlačeno zelenjavo.
8. Za malico pripravite koščke zelenjave, npr. pisan krožnik s korenčkom, kumarami, redkvicami, češnjevim paradižnikom, solatnimi lističi in skutno omako za pomakanje.
9. Otrokom je všeč, če v kuhinji lahko pomagajo. Dovolite jim, da živila sami operejo, olupijo, narežejo in poskusijo – videli boste, kar bodo pripravili sami, jim bo šlo bolje v slast.
10. Pustite jim, da sami izdelajo nabodalca za poletni žar: sestavijo naj jih iz malo koščkov mesa ali klobasic, zato pa z več pisane zelenjave. Tudi pečene koruzne storže, ki jih spečejo sami, imajo otroci običajno radi.
11. Če imate čas in voljo, lahko iz redkvic s posebnim nožkom izdelate miške, iz korenčka krokodile, iz kolerabice pa ladjice. Prosite jih, da jim pomagajo pojesti „odpadke od izrezovanja“.
12. Če ne gru drugače, otroku ponudite zelenjavne sokove.
13. Kadar otrok trenutno popolnoma zavrača vso zelenjavo, poskrbite, da v tem času zaužije dovolj sadja in krompirja.

Tek jim spodbudite s pisano sadno solato, sadnim krožnikom, müslijem ali majhnimi sadnimi nabodalci. Poskusite lahko tudi s kompotom ali pretlačenim sadjem, ki ga ponudite kot omako k mlečnemu rižu, pudingu, mlečnemu zdrobu, skuti ali jogurtu. Sadje ponudite narezano na majhne koške, zmešano v mlečnih napitkih ali kot (razredčen) sadni sok. Ideja za malico je laho tudi t.i. študentska hrana (rozine in oreščki) ter drobno narezano suho sadje.

Raznovrstna vegetarijanska prehrana, ki vključuje mleko in mlečne izdelke in po možnosti še jajca, je za otroke zdrava, celo bolj zdrava od običajne prehrane, v kateri prevladuje meso. S prof. dr. Leitzmannom, znanstvenikom, ki preučuje prehrano na univerzi v Gießnu, so si enotni vsi prehranski strokovnjaki: „Vegetarijanska prehrana v vseh razvojnih obdobjih otroku zagotavlja vsa  potrebna hranila. Ob kakovostni preskrbi z rastlinskimi viri železa in cinka je dolgoročno celo boljša od mešane prehrane.“  
Veganski način prehranjevanja, ki izključuje vsa živalska hranila, pa lahko privede do težav. Še zlasti dojenčki in majhni otroci, ki zelo hitro rastejo, potrebujejo aminokisline, beljakovine, vitamine (zlasti B2, B12 in D), prav tako tudi kalcij, železo, cink in jod, ki so v veganski prehrani zastopani v premajnih količinah ali jih v njej celo ni.  

* Raziskovalni inštitut za prehrano otrok (FKE) v Dortmundu je leta 1985 pričel z dolgoročno zariskavo, v kateri preučujejo prehrambene navade otrok in mladostnikov od 3 mesecev do 18. leta starosti. Cilj t.i. Donald študije (Dortmunder Nutritional and Anthropometric Longitudinaly Designed Study) je raziskoval dolgoročne trende življenskih in prehrambenih navad odraščujočih.

Besedilo: Ingrid Zehnder (objavljeno v Gesundheitsnachrichten 5/2004)
Prevod: Sabina Topolovec