Glycine max

Zgodovina

Soja (latinsko Glycine max) je bila v prazgodovini eden izmed najpomembnejših pridelkov v vzhodni Aziji. Pridelovanje se je začelo na območju Kitajske in Mančurije, vendar se je postopno razširilo na druge vzhodnoazijske države in kasneje po vsem svetu. V Evropi je prvi vzgojil sojo profesor Friedrich J. Haberlandt leta 1873.

Botanične značilnosti

Soja je enoletnica iz družine metuljnic (latinsko Fabaceae). Njena višina je med 20 cm in 2 m. Stroki, steblo in listi so prekriti z majhnimi rjavo-sivimi dlačicami. Stroki so veliki od 3 do 8 cm in vsebujejo od 2 do 4 semena.

Nahajališča

Izvira iz Kitajske, gojijo pa jo po vsem svetu. Najbolje uspeva na tleh, bogatih z dušikom in ob prisotnosti dušikovih bakterij, ki so prilagojene nanjo.

Uporaba in učinkovanje

Soja je eno izmed najbolj z beljakovinami bogatih rastlinskih živil. V prehrani so razširjeni sojini zrezki, omaka, kalčki, olje, moka, mleko in sir (tofu).  

Na področju medicine je veliko podatkov o uporabi soje v menopavzi, saj pripomore k zmanjšanju težav, kot so vročinski navali, čezmerno potenje, nemir in razdražljivost.  

Viri:

• Petauer Tomaž. Leksikon rastlinskih bogastev. 1. izdaja. TZS. Ljubljana, 1993.
• Članek http://en.wikipedia.org/wiki/Soybean
• Članek Mazur, W., Phytoestrogen content in foods, Beilliere’s clinical endocrinology and metabolism, 1998 Dec.;12(4):729-742.    

Jure Perko, mag. farm.