Pimpinella anisum

Zgodovina

Že slavni papirus ebers, napisan okoli 1550 pred našim štetjem, omenja janež. V starem veku je bil janež sestavni del čudežnega zdravila terjaka, ki naj bi bilo po Pliniju učinkovito proti vsem boleznim in zastrupitvam. Ker je veljalo, da janež vzbuja tek, so ga imenovali tudi aniketon, „nepremagljivi“. Rimski vojaški zdravnik Dioskurid imenuje janež v svoji Materia medica „posebej dobro zdravilo“. Izvor imena pimpinella ni znan. Prvič ga omenja v 7. stoletju italijanski zdravnik Benedictus Crispus. Vendar se je ime uporabljalo za različne rastline, tako da danes ni mogoče več ugotoviti, za katero vrsto je šlo. Janež je bil dolga stoletja zelo priljubljen. O tem pričajo številna janeževa žganja kot Ouzo, Raki, Pernod, Pastis, Goldwasser ali Anisette.

Botanične značilnosti

Janež je enoletna steblika, ki zraste do 60 cm visoko. Spodnji listi imajo obliko ledvice, listi na steblu pa so proti vrhu vedno bolj fino razdeljeni in simetrični. Okroglo žlebasto steblo se v zgornjem delu razveja in tvori na koncih sestavljene kobule z belimi cvetovi. Sivo-zeleni, hruškasti plodovi so gosto dlakavi in vsebujejo dva delna ploda s svetlimi rebri. Vsa rastlina diši aromatično po janežu. Cveti od julija do septembra.

Nahajališča

Domovina janeža naj bi bila Sredozemlje in zahodna Azija. Danes se goji predvsem v južni Evropi, v Sredozemlju, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji in na območju bivše Sovjetske zveze. Janež redko raste divje. Zrele rastline se izruvajo iz zemlje, posušijo, omlatijo in preberejo.

Predelava

A.Vogel uporablja janeževo olje, ki se pridobiva iz zrelih janeževih pokovcev z destilacijo z vodno paro. DAB 10 in Ph.Helv.VII vključujeta v monografijah za Anisi aetheroleum tudi olje janeževe zvezde Illicium verum Hooker, katere sestava je skoraj popolnoma enaka janeževemu olju. Janeževi plodovi, zdrobljeni v možnarju, se pripravljajo kot infuz. Kot že omenjeno, pa služijo tudi za pripravo žganj in likerjev ter kot začimba za drobno pecivo.