Zgodovina
Ime Taráxacum je prišlo od arabskega zdravnika Avicenne (Ibn Sina) okoli 1000 n.št. prek srednje latinščine iz arabsko-perzijske besede tharakhchakon. Oficinalno je novolatinska beseda in pomeni „kar se dobi v lekarni“. Izhaja iz latinske besede officina, kar se je prevajalo sprva z „delavnico“, kasneje tudi z „lekarno“. Stara imena niso znana; rastline ni mogoče zanesljivo zaslediti v spisih starega veka in zgodnjega srednjega veka. Razlog bi lahko bil v tem, da se pojavlja regrat kot spremljevalec človekove kulture šele v zadnjem stoletju, odkar vrsta tako dobro uspeva zaradi gnojenja travnikov z gnojnico. Od vseh domačih rastlin ima regrat največ ljudskih imen. Znanih in zapisanih je prek 500. Francosko ime pissenlit, „ki moči posteljo“, zelo jasno nakazuje njegovo diuretično delovanje. 1546 je opisal Hieronymus Bock njegovo delovanje na mokrenje. V istem stoletju je nemški zdravnik Jakob Dietrich von Bergzabern (= Tabernaemontanus) rastlino priporočal „proti težavam želodca in jeter, saj odpira zaprtje, prežene vetrove in silovito pospeši urin“.
Botanične značilnosti
Regrat ali latinsko Taraxacum officinale je 10 do 50 cm visoka, zelo trpežna rastlina s koreniko, podobno korenu. Iz prizemne rozete rastejo temno zeleni suličasti, zelo nazobčani listi. Iz listne rozete raste golo, cevasto steblo z rumenim cvetnim koškom, katerega cvetovi so vsi jezikasti. Kroglasto soplodje je iz številnih posameznih plodov, ki imajo pecljato „padalo“ iz finih laskov (= kodeljica). Že ob rahlem vetriču odletijo. Vsa rastlina vsebuje mlečni sok grenkega okusa. Regrat cveti od marca do oktobra.
