Origano vulgare

Zgodovina

Grki so rastlino, ki jo danes imenujemo origano, imenovali Orosagnos, kar pomeni gorsko veselje. Hipokrat jo je uporabljal kot antiseptik, pa tudi za zdravljenje respiratornih in želodčnih težav. Kretski origano (O. dictamnus) se še danes uporablja za zdravljenje vnetega žrela. Mladim mamicam so ga v srednjem veku dajali v posteljo, saj so verjeli, da ščiti pred hudiči in demoni.

Botanične značilnosti

Rastlina je zelnata trajnica z drobnimi škrlatnimi cvetovi, ki zraste 20 do 50 cm visoko. Vsi nadzemni deli so pokriti z dlačicami. Nasprotno ležeči listi so dolgi 1 do 4 cm. Steblo je pogosto razraščeno in obarvano rdeče. Cvetovi so vijoličasti, veliki 3 do 4 mm. Najbolje uspeva v zemlji, ki ima pH med 6 in 8. Vsebuje aromatično olje, ki daje močan okus. Glavna sestavina olja je timol. Vsebuje tudi flavonoide in fenolno kislino.

Uporaba

V kuhinji se najpogosteje uporabljajo posušeni listi, seveda pa je možna tudi uporaba svežih listov. Pogosto je dodatek k italijanski pici, uporablja pa se tudi kot začimba k raznim omakam, še zlasti za testenine, k slanemu pecivu…

Uporaba v zdravilne namene

Origano vsebuje veliko železa, magnezija, omega tri maščobnih kislin, vitamina A in C ter čreslovine in grenčine. Čaj se uporablja pri prehladu, krčih v želodcu in črevesju, pri napihnjenosti. Blaži tudi kašelj, zniža povišano telesno temperaturo in lajša revmatične bolečine. Deluje protimikrobno, zavira torej rast bakterij in glivic.