Panax ginseng

Zgodovina

Prve sledi opisa ginsenga najdemo v znanem besedilu Chiu-zhang, kitajski razlagi zgodovine stvarjenja. V Koreji, na Kitajskem in Japonskem uživa korenina že preko 2000 let največje spoštovanje. Po principih kitajske medicine podpira ledvični Qi (krepi, podaljšuje življenje), hladi ogenj (vročino), razmnožuje zemljo (krepi vranico in želodec), prinaša zlato (pomaga pljučem), odpira srce, širi znanje, izloča zajezen sluz in preprečuje vse bolezni.

Zaradi oblike korenine, ki spominja na človeško postavo, so jo dostikrat povezovali z naravnimi božanstvi. Razvilo se je prepričanje, da pošilja vsemogočni gorski duh človeštvu čudežnega dečka v pojavi korena, podobnega človeku, kot odrešitelja in da lahko zlato rumeno korenino najdejo samo tisti, ki so tega vredni.

Divji ginseng je bil dragocena redkost in njegovi nabiralci so živeli nevarno življenje. Kitajski ginseng so začeli kultivirati na Japonskem leta 1710, v Koreji leta 1760 in na Kitajskem okoli leta 1900. Od začetka stoletja obstaja „Korean Research Institute“ v Daejonu, kjer se redno odvijajo simpoziji na temo ginseng. V vzhodni Aziji je kitajski ginseng še danes najbolj priljubljena zdravilna rastlina.

V Evropo so prinesli ginseng v zgodnjem srednjem veku arabski trgovci. Vendar so tu korenino, ki spominja na človeka, zaradi nevednosti preganjali kot „mavrsko hudičevo slino“. Védenje o njenem zdravilnem delovanju so prinesli holandski misijonarji na Zahod šele v 17. stoletju, ko so Holandci zlomili trgovinski monopol iberskih sil v prekomorskih deželah. Willem Piso (1611-1678) je izdelal prvo monografijo pod imenom „Ninzin“, s čimer je sprožil prvi val slave ginsenga. Vendar so se kmalu pojavila različna  mnenja o eksperimentiranju. Racionalno mislečim evropskim zdravnikom je bila opevana čudežna droga sumljiva in so jo okoli leta 1800 črtali iz večine evropskih farmakopej. Šele v zadnjih petdesetih letih se Zahod spet zanima za ginseng. Od leta 1972 se skupine raziskovalcev, npr. „Ginseng Research Institute“ v New Yorku, trudijo razvozlati način delovanja sestavin ginsenga. Medtem je postala rastlina ena najbolj raziskanih zdravilnih rastlin in postaja tudi na Zahodu vedno bolj pomembna.

Rod Panax je dobil ime od Panacee, grške boginje, ki je zdravila vse bolezni. Ime je sestavljeno iz pan, kar pomeni „vse“, in akos, kar pomeni „zdravljenje“, torej „zdravilo za vse“. Ime ginseng vsebuje kitajske besede gin, schin, jen, ki pomenijo „človek“, in seng ali shen, ki označujeta mesnato, grenko korenino, torej „človeška korenina“. Ta zveza spominja na evropsko alrauno, katere korenina ima ravno tako obliko človeške postave.

Botanične značilnosti 

Trpežna, pokončna, 30 do 80 cm visoka rastlina ima golo okroglo steblo, ki postaja s staranjem vedno bolj razvejano. Listna vretenca na dolgih pecljih nosijo pet temno zelenih podolgovatih do jajčastih listov, dolgih od 7 do 20 cm. Od 15 do 30 belo-zelenih dvospolnih cvetov tvori od enega do treh kobulov. Iz njih se razvijejo kot grah veliki škrlatno rdeči gladki in svetleči se koščičasti plodovi s po dvema semenoma. Rumena vretenasta korenika se na koncu dlanasto razdeli in ima včasih obliko človeške postave. Rastlina cveti od junija do julija.

Nahajališče

Kitajski ginseng zelo redko raste divje in sicer samo v senčnih gorskih gozdovih vzhodne Azije od Nepala do Mandžurije. Z ogromno vloženega truda ga gojijo v severni Kitajski, Mandžuriji, Ukrajini, Koreji, na Japonskem. Leto po setvi na suhi ilovici ali glini prenesejo najmočnejše rastline na plantaže. Deset do petnajst let ni tam smel rasti ginseng. Samo tako se prepreči gnitje korenin. Poleg tega je treba rastline neprekinjeno varovati pred soncem in škodljivci ter dobro in različno gnojiti. Korenine se pobirajo jeseni od četrtega do sedmega leta. V Severni Ameriki gojijo manj učinkovito vrsto P. quinquefolius (ameriški ženšen).

Predelava

A.Vogel uporablja zgoščen alkoholni izvleček iz kompletne korenine belega ginsenga in ga predeluje v dražeje. Glede na predelavo razlikujemo belo in rdečo korenino ginsenga.  Za beli ginseng se sveže korenine operejo in ostrgajo, nato pa posušijo na soncu ali umetno pri temperaturi od 100° do 200°C. Pri tej proceduri izginejo zunanje temno rdeče plasti plutastega tkiva. Na Kitajskem in Japonskem pa je oficinalen rdeči ginseng. Pri tej prastari metodi konzerviranja obdelujejo sveže korenine dve do tri ure z vodno paro pri 120° do 130°C, nato pa posušijo. Po sušenju so korenine rdeče, roževinaste in prozorne. Barva nastane zaradi reakcije med reduciranimi sladkorji in aminokislinami, ki nastane pri obdelavi z vodno paro.