Potentilla anserina

Zgodovina

Čeprav so gosjo travo uporabljali v zdravilne namene že v starem veku, velja predvsem za rastlino v ljudskem zdravilstvu. Theophrast jo opisuje pod imenom pentaphyllon, Diskurid pa quinquefolium (petlisten). Ali je šlo za Potentillo anserino, danes ne moremo vedeti zagotovo. V srednjeveških knjigah o zeliščih je gosja trava natančno opisana. Priporočajo jo proti driski in hemoroidom. Lonicerus jo je imenoval „Genserich“ in jo je uporabljal pri trebušnih kolikah, za oskrbo ran in pri težavah z očmi. Piše, da “odpravi beli tok pri ženskah”. Ime Potentilla je verjetno pomanjševalnica od latinske besede potentia, ki pomeni „moč“ in nakazuje veliko zdravilno moč rastline. Vrstno ime anserina izhaja iz latinske besede anser, kar pomeni „gos“. Z zdrobljeno in z otrobi zmešano rastlino so hranili mlade gosi.

Botanične značilnosti 

Gosja trava je večletna rastlina s kratko, olesenelo koreniko, iz katere rastejo do 80 cm dolge živice, ki iz kolen ponovno poženejo korenine. Tako nastane gosta preproga. Listi tvorijo rozeto s 13 do 21 neparnimi pecljatimi pernatimi listi drug nasproti drugega. Robovi so ostro napiljeni, spodnja stran lista je srebrno siva in svilnato dlakava. Na koncu golega stebla so posamezni cvetovi s 5 ovalnimi zlato rumenimi venčnimi listi in številnimi prašniki. Rastlina cveti od maja do septembra.

Nahajališče

Gosja trava je razširjena po vseh zmernih pasovih. Ni posebej izbirčna, vendar ima rada ilovnata tla na sončnih legah travnikov, ob robovih gozdov in poti, na ledinah ali v vrtovih do višine 1600 m.

Predelava

Bioforce uporablja pratinkturo, pripravljeno po aktualni knjigi o homeopatskih zdravilih HAB. Uporabljajo se sveži nadzemni deli rastline Potentilla anserina v času cvetenja. Redčenje se izvaja z ročnim stresanjem.

Posušena rastlina se uporablja za čaj. Debele korenike in mlade poganjke so včasih uživali kot zelenjavo.