Cnicus benedictus

Zgodovina

Cnicus izhaja iz grške besede knizein, kar pomeni „mučiti“ in se nanaša na trnje rastline. Izraz Carduus, ki se je uporabljal po stari nomenklaturi, pomeni „osat“, in kaže na to, da je bila rastlina prej razvrščena med osate. O izvoru imena benedictus je več ugibanj. Na eni strani pomeni „blagoslovljen“, kar se verjetno nanaša na zdravilno moč rastline, po drugi strani pa je izraz v zvezi z menihi benediktinci, ki so rastlino uporabljali v srednjem veku kot zdravilo proti kugi. V 17. stoletju je Matthiolus pisal o benediktinskem osatu, da „obstaja proti raku in drugim boleznim komaj kakšno dragocenejše zdravilo“. Zunanje rakave tvorbe so spirali z vodo, v kateri so namakali benediktinke, in posipali z zmleto zeljo. Pri „benedikti“, opisani v starih knjigah o zdravilih, npr. pri sveti Hildegardi, ne gre za benediktinko, ampak za sreteno (Geum urbanum).

Botanične značilnosti 

Debela korenina preide v rozeto s suličastimi, nazobčanimi listi, iz katere zraste od 40 do 60 cm visoko dlakavo pet-robo steblo. Tesno k steblu se privijajo svetlo zeleni suličasti listi, ki so napiljeno, valovito in pernato krpasti. Rob lista se konča v trnih. Rumene cvetne glavice so ovršne v zunanji čaši s trnjem, ki je med seboj povezano s pajčevinastimi dlačicami. Plodovi (rožki) imajo vpadljivo dvovrstno kodeljico. Rastlina cveti od junija do avgusta.

Nahajališče

Benediktinka je doma v Sredozemlju in ima najraje suha, sončna melišča in pušče do višine 1000 metrov. Severno od Alp rastlino gojijo in je velikokrat podivjana.

Predelava

Za pripravo pratinkture uporablja A.Vogel sveže liste in cvetoče vrhove vejic iz biološke pridelave. Obirajo jih v juliju in avgustu. Benediktinka se uporablja kot dodatek grenkim žganim pijačam in zeliščnim likerjem.