Zgodovina
Oznaka Angélica izhaja iz srednjeveške latinščine in je izpeljana iz grških izrazov aggelikós in ággelos, ki pomenita „sel“ ali „angel“. Legenda pravi, da je zdravilno rastlino ljudem pokazal angel. Archangélica, iz grškega archággelos (=nadangelski), je bila oblika stopnjevanja, s katero so poudarili posebno zdravilno moč rastline. Angeliko omenja prvič Matthäus Sylvaticus v 14. stoletju. Tabernae Montanus piše 1588: »Moč in odlike angelike in njene zdravilne korenine je ljudem pokazal sveti duh ali angel«. Po njem se je rastlina uporabljala predvsem proti „kužnemu zraku in pestilenčnemu zraku“ v hišah s kužnim bolnikom. Imenoval jo je tudi „korenina proti strupu“, ki pomaga, če kdo poje ali spije strup.
Botanične značilnosti
Angelika ima močno koreniko z gosto zaraščenim koreninskim sistemom. Iz korenike zraste mogočna listnata rozeta, iz katere požene v drugem letu do 2 m visoko votlo, žlebasto, zgoraj razvejano steblo. Veliki zeleni listi, ki so proti vrhu manjši, so pripeti na steblo s široko listno nožnico in so simetrični. Zelenkasti cvetovi tvorijo polkroglaste ovršne dvojne kobule, katerih premer ima lahko do 15 cm. Naredijo eliptične pokovce.
Angelika cveti od julija do avgusta. Rastlina cveti enkrat, nato odmre.
Nahajališče
Angelika uspeva na vlažnih tleh v zmernih predelih Evrope in Azije vse do Islandije. Divje rastoča rastlina je doma zlasti na obalah Severnega morja in Baltika. V Avstriji in Švici je redka.
Predelava
Oktobra in novembra izkopljejo korenike biološko gojenih rastlin, posejanih spomladi. Korenike umijejo in posušijo. Uporabijo jih za pripravo alkoholnega izvlečka. Korenike rastlin, ki so že naredile steblo ali ki že cvetijo, nimajo več zdravilnega učinka.
