Zgodovina
Kamilica je zelo znana in morda celo najbolj priljubljena zdravilna rastlina.
Uporabljali so jo že Grki in Rimljani. Germani so jo posvečali bogu Baldurju. Kamilica, nabrana na šentjanževo, ko je obenem tudi praznik boga Baldurja, naj bi imela posebno zdravilno moč. Že v starih časih je veljala za učinkovito sredstvo za zdravljenje ran in želodca.
Botanične značilnosti
Kamilica izvira iz Sredozemlja in je razširjena skoraj po vsem svetu. Lahko jo tudi kultiviramo. Je 20 do 40 cm visoka rastlina s pokončnim steblom, ki je na vrhu golo in razvejano. Listi so dvojno ali trojno naperjeni in imajo ozke bodičaste vrhove. Cvetni koški so ovršeni in imajo značilne bele jezičaste cvetove z rumeno sredino. Cveti od junija do avgusta.
Nahajališče
Kamilica raste na travnikih, vrtovih, poljih med žiti. Je eden najbolj razširjenih žitnih plevelov. Vedno več jo gojijo v nasadih, predvsem v Srednji Evropi in Argentini.
Uporaba
Za zdravljenje so primerne sveže ali posušene cvetne košarice kamilic. Učinkovine v kamilici so eterična olja z učinkovinami, ki preprečujejo krče, zmanjšajo nabiranje plinov, delujejo protivnetno, proti alergijam, antiseptično (nevtralizirajo strupe bakterij), pomirjevalno (pri razdražljivosti, jezi in nespečnosti). Pomagajo pri notranjem nemiru in utrujenosti, pri prebavnih motnjah in boleznih želodčne ter črevesne sluznice. Primerne so za otroke, ki jih zbada v trebuhu ali bruhajo. Grgranje kamilic je priporočljivo pri vnetem grlu, vnetju sinusov in ranah v trebušni votlini. Zunanje se kamilica uporablja pri turih, hemeroidih, aknah in prehladih. Pripravite si lahko tudi parno kopel, ki je koristna pri vnetjih sinusov, grla in bronhijev.
Če ste alergični na košarnice (Asteraceae), kamilic ne smete uživati.
