|
|||||||||||||||||||
|
|
| Enciklopedija rastlin > Aesculus hippocastanum (Navadni divji kostanj) |
  Oficinalno se uporabljajo semena divjega kostanja, včasih pa so se tudi listi. Družina Sinonimi Ljudska imena |
Zgodovina Kot so pokazale analize rjavega premoga, je bil pred zadnjo ledeno dobo divji kostanj doma v Srednji Evropi. Potem se je umaknil proti jugu in se razÅ¡iril v severni Grčiji, na balkanskem gorovju, Kavkazu in v Mali Aziji vse do Himalaje. V Srednjo Evropo se je vrnil Å¡ele, ko je zdravnik in botanik Karl Clusius (1526-1609) dobil od turÅ¡kega sultana ob slovesu v dar semena divjega kostanja in jih je leta 1576 posadil v dunajskem parku Hofgarten. Prvi je divji kostanj upodobil in opisal Matthiolus leta 1565, ko je dobil vejo s sadeži iz Carigrada. Vendar je preteklo Å¡e veliko časa, preden se je drevo spet ukoreninilo pri nas. Zaradi njegove pokončne rasti, lepih listov in čudovitih cvetov si danes težko zamislimo park brez divjega kostanja. Izvor generičnega imena Aesculus ni jasen. Po Linnéju naj bi se imenoval po vrsti hrasta. Ime hippocastanum pomeni „konjski kostanj“ in nakazuje po eni strani uporabo semen pri kaÅ¡lju in astmatičnosti konj, po drugi strani pa, da gre za neužiten kostanj. Divji kostanj je priljubljena zimska hrana jelenov, srn in divjih praÅ¡ičev. V medicini se uporablja kostanj proti hemoroidom, krvavitvam iz maternice, vaginalnim in črevesnim katarjem, kroničnemu bronhitisu, epilepsiji, migreni ali vrtoglavici. Bil je sestavina praÅ¡kov proti nahodu za zdravljenje nosnih polipov. Po ljudskem verovanju naj bi kostanj v žepu varoval pred putiko, revmo in bolečinami v hrbtu. na vrh ^ |
||||||||||
 |
Botanične značilnosti Divji kostanj je mogočno drevo, ki zraste od 30 do 40 m visoko, lahko doseže starost do 250 let in umre največkrat zato, ker ga podre ali polomi veter. Njegovo deblo je sivo-rjavo s sprva gladko, kasneje razbrazdano skorjo. Spomladi tvori debele stožčaste in lepljive popke temno rdeče barve. Iz njih se razvijejo do 20 cm dolgi listi, razvejani v 5 do 7 prstov. Mladi listi so rjavo-rdeči in popolnoma dlakavi. Ko dlakavost izgine, postanejo listi zeleni in se poravnajo vodoravno. Stožčasto socvetje, ki stoji pokonci, združuje več kot sto posameznih belih ali rdečkastih cvetov. Zeleni bodičasti plodovi imajo grobo lupino. Ko je plod zrel, lupina poči. Pokažeta se eno ali dve temno rjavi, svetleči se semeni s svetlejÅ¡o liso. Kostanj cveti od maja do junija. Užitni kostanj, pravi kostanj ali maroni (Castanea vesca/sativa) pa sodi k družini bukev in ni v sorodu z divjim kostanjem. na vrh ^ |
||||||||||
| NahajaliÅ¡če Divji kostanj je zelo razÅ¡irjen in razraÅ¡čen. Uspeva v vseh zmernih klimatskih pasovih do viÅ¡ine 1200 metrov. Rad ima senčne in vlažne lege. |
|||||||||||
| Predelava A.Vogel izdeluje iz svežih semen („kostanja“) divjih dreves tinkturo, koncentrirane prevlečene tablete in homeopatski pripravek. V medicini se uporabljajo tudi izvlečki iz svežih poganjkov (Gemmae) in cvetov. Za pripravo čaja se običajno uporabljajo listi ali skorja. Moka iz divjega kostanja se lahko uporablja za pranje perila („Bolusovo milo“), po izločitvi čreslovine in saponinov kot gospodinjska moka in za različne namene v industriji. Aescin se uporablja v kozmetiki za gele, O/V emulzije in kot zaÅ¡čitni faktor pred svetlobo, ker absorbira ultravijolične žarke. |
|||||||||||
|
|
|
|
 |
||
|
||
 |
||
|
