Gentiana lutea

Zgodovina

Gentiána je latinska beseda. Po Pliniju in Dioskuridu naj bi se tako imenovala po Genthiu, zadnjem kralju ilirskega plemena Labeat, ki naj bi odkril zdravilno moč rastline. Lutea izhaja iz latinske besede lúteus, ki pomeni „rumen“. Korenino encijana so izčrpno obravnavali že Dioskurid, Plinij, Celsus in Galenos. Veljala je kot sredstvo proti ugrizom živali, proti vnetju mišic, boleznim jeter in želodca, krčem in vročini. Leonhard Fuchs piše v 16. stoletju: „Korenina in sok encijana odpravita zaprtje. Sta odlično zdravilo za vse strupe in dobro deneta bolnemu želodcu.“ Beseda encijan je dobesedni prevod latinskega imena Gentiana.

Botanične značilnosti 

Rumeni svišč je trpežna rastlina, ki lahko dočaka do 60 let. Mogočna korenina naredi v nekaj letih samo eno pritlehno listno rozeto. Iz nje se razvijejo po desetem do dvanajstem letu do enega metra visoka votla stebla, na katerih rastejo veliki široko-suličasti rjavo-zeleni listi drug nasproti drugega. Iz listnih pazduhah zraste do deset kobulastih cvetov. Zlato rumeni cvetovi so razvrščeni v cifasti kroni. Rastlina cveti od julija do septembra.

Nahajališča

Rumeni svišč je gorska rastlina in raste na gorskih travnikih na višini od 750 do 2500 m. Njegova domovina so predalpski in alpski predeli visokega sredogorja osrednje in južne Evrope in Male Azije. Rumeni svišč je edina vrsta encijana, ki jo je mogoče kultivirati v farmacevtske namene.

Predelava

A.Vogel uporablja sveže korenine večletnih divje rastočih za izdelavo alkoholne pratinkture. Za medicinske pripravke se korenine spomladi ali jeseni izkopljejo in hitro predelajo, da se prepreči fermentacija. Fermentirane korenine, ki so bolj aromatične, ampak manj učinkovite, so primerne za izdelavo encijanovega žganja in drugih grenkih likerjev.