|
|||||||||||||||||||
|
|
| Enciklopedija rastlin > Allium sativum L. (Česen) |
  Oficinalno se uporablja česnova čebula. Družina Sinonim Ljudska imena |
Zgodovina Česen je stara kulturna rastlina. Njegova prvotna domovina so stepe osrednje Azije. Že v stari indijski medicini je veljal za zaÅ¡čiteno zdravilo. Skupaj s čebulo (Allium cepa) si je utrl pot prek Bližnjega Vzhoda v Egipt, kjer so začeli obe rastlini načrtno gojiti. Egipčani so jima s kultiviranjem odvzeli ostrino. Tako sta postala nepogreÅ¡ljiva sestavina sploÅ¡ne ljudske hrane. Keopsove piramide ne bi zgradili brez redkve, čebule in česna, saj so nepregledne množice čuvali pred hiranjem in infekcijskimi boleznimi. Samo svečenikom je bilo prepovedano uživanje česna, kajti veljal je za svetega, za božji dar in za afrodiziak. Pekoči strok si je utrl pot na zahod in sever. Tudi Grki, Rimljani, Galci in Germani so ga uporabljali kot užitno rastlino, začimbnico in zdravilno rastlino. Česen opisujejo Hipokrat, Dioskurid in srednjeveÅ¡ke knjige o zeliÅ¡čih. Nordijska saga o bogovih Edda omenja česen kot sredstvo, ki odganja demone. Včasih so ga uporabljali za druge indikacije kot danes. Lonicerus je pisal, da je česen „terjak za kmete“, torej zdravilo za vse bolezni. Priporočal ga je proti „tvorbam na telesu“; bule naj bi razmehčal, jih odprl in iz njih izvlekel gnoj. Posebej ga je svetoval pri težavah s kožo, okužbah, glistavosti, težavah z ledvicami, bronhialnih katarjih in trebuÅ¡nih kolikah. Po Lonicerusu je treba česen vedno razmnoževati s stroki, sicer postane v Å¡estem letu strup. Stari Grki in Rimljani so imenovali česen scorodon. Etimologija imena Allium je nejasna. Povezujejo ga z latinskim olere („diÅ¡ati“) ali z grÅ¡kim hallesthai, kar pomeni „skočiti ven“ - zaradi njegove hitre rasti. Sativum je v sorodu s „sejati“. Izvor stare besede Lauch, ki jo najdemo v vseh germanskih jezikih, ni določen. Česen se je imenoval v starovisokonemÅ¡čini klobelouh, clofolauh od clobo (cepiti ali krempelj) - glede na čebulo, ki se cepi na stroke. Ime Knoblauch pomeni torej „razcepljeno čebulo“. V Å¡tevilnih kulturah ima česen nepogreÅ¡ljivo mesto v prehrani – kljub močnemu vonju. Po nasvetu A. Vogla lahko neprijeten vonj odpravite, če hkrati s česnom užijete svež peterÅ¡ilj. V naÅ¡em lastnem interesu bi morali biti nekoliko bolj tolerantni do neprijetnega vonja, kajti Å¡irok spekter delovanja česna so dokumentirale Å¡tevilne Å¡tudije in publikacije. na vrh ^ |
||||||||||
| Botanične značilnosti Česen je trdoživa rastlina, ki se je razvila iz čebule. Na trdi, ploski, s spodnje strani s koreninicami prekriti podlagi stoji podolgovata glavna čebulica, okoli katere so tesno druga ob drugi razvrÅ¡čene ukrivljene stranske čebulice oz. stroki. Vsak strok obdaja bel kožnat ovitek. Skupaj tvorijo glavico česna, ki je velika komaj za pest. Iz glavne čebulice zraste 30 do 80 cm visoko steblo s cvetom. Spodaj ga obdaja cevasta listna nožnica. Ponavadi nosi pet linearnih zelenih listov, na konici pa cvetni kobul, ki ga na eni strani obdaja dolg, oÅ¡iljen bel ovrÅ¡ni list. Belkasti cvetovi imajo po Å¡est perigonskih listov. Med njimi so majhne, jajčaste zarodne čebulice; če padejo na tla, zrastejo iz njih nove rastline. Česen cveti od julija do avgusta.. na vrh ^ |
|||||||||||
| NahajaliÅ¡če Allium sativum uspeva po vsem svetu v topem in zmernem podnebju in se uporablja pretežno kot začimba ali zelenjava. |
|||||||||||
| Predelava A.Vogel uporablja oljni macerat iz svežih strokov česna in repično olje, ki se predeluje v kapsule mehke želatine. |
|||||||||||
|
|
|
|
 |
||
|
||
 |
||
|
