Allium sativum

Zgodovina

Česen je stara kulturna rastlina. Njegova prvotna domovina so stepe osrednje Azije. Že v stari indijski medicini je veljal za zaščiteno zdravilo. Skupaj s čebulo (Allium cepa) si je utrl pot prek Bližnjega Vzhoda v Egipt, kjer so začeli obe rastlini načrtno gojiti. Egipčani so jima s kultiviranjem odvzeli ostrino. Tako sta postala nepogrešljiva sestavina splošne ljudske hrane. Keopsove piramide ne bi zgradili brez redkve, čebule in česna, saj so nepregledne množice čuvali pred hiranjem in infekcijskimi boleznimi. Samo svečenikom je bilo prepovedano uživanje česna, kajti veljal je za svetega, za božji dar in za afrodiziak. Pekoči strok si je utrl pot na zahod in sever. Tudi Grki, Rimljani, Galci in Germani so ga uporabljali kot užitno rastlino, začimbnico in zdravilno rastlino. Česen opisujejo Hipokrat, Dioskurid in srednjeveške knjige o zeliščih. Nordijska saga o bogovih Edda omenja česen kot sredstvo, ki odganja demone. Včasih so ga uporabljali za druge indikacije kot danes. Lonicerus je pisal, da je česen „terjak za kmete“, torej zdravilo za vse bolezni. Priporočal ga je proti „tvorbam na telesu“; bule naj bi razmehčal, jih odprl in iz njih izvlekel gnoj.  Posebej ga je svetoval pri težavah s kožo, okužbah, glistavosti, težavah z ledvicami, bronhialnih katarjih in trebušnih kolikah.

Po Lonicerusu je treba česen vedno razmnoževati s stroki, sicer postane v šestem letu strup.

Stari Grki in Rimljani so imenovali česen scorodon. Etimologija imena Allium je nejasna. Povezujejo ga z latinskim olere („dišati“) ali z grškim hallesthai, kar pomeni „skočiti ven“ - zaradi njegove hitre rasti. Sativum je v sorodu s „sejati“. Izvor stare besede Lauch, ki jo najdemo v vseh germanskih jezikih, ni določen. Česen se je imenoval v starovisokonemščini klobelouh, clofolauh od clobo (cepiti ali krempelj) - glede na čebulo, ki se cepi na stroke. Ime Knoblauch pomeni torej „razcepljeno čebulo“.

V številnih kulturah ima česen nepogrešljivo mesto v prehrani – kljub močnemu vonju. Po nasvetu A. Vogla lahko neprijeten vonj odpravite, če hkrati s česnom užijete svež peteršilj. V našem lastnem interesu bi morali biti nekoliko bolj tolerantni do neprijetnega vonja, kajti širok spekter delovanja česna so dokumentirale številne študije in publikacije.

Botanične značilnosti 

Česen je trdoživa rastlina, ki se je razvila iz čebule. Na trdi, ploski, s spodnje strani s koreninicami prekriti podlagi stoji podolgovata glavna čebulica, okoli katere so tesno druga ob drugi razvrščene ukrivljene stranske čebulice oz. stroki. Vsak strok obdaja bel kožnat ovitek. Skupaj tvorijo glavico česna, ki je velika komaj za pest.

Iz glavne čebulice zraste 30 do 80 cm visoko steblo s cvetom. Spodaj ga obdaja cevasta listna nožnica. Ponavadi nosi pet linearnih zelenih listov, na konici pa cvetni kobul, ki ga na eni strani obdaja dolg, ošiljen bel ovršni list. Belkasti cvetovi imajo po šest perigonskih listov. Med njimi so majhne, jajčaste zarodne čebulice; če padejo na tla, zrastejo iz njih nove rastline.

Česen cveti od julija do avgusta.

Nahajališče

Allium sativum uspeva po vsem svetu v topem in zmernem podnebju in se uporablja pretežno kot začimba ali zelenjava.

Predelava

A.Vogel uporablja oljni macerat iz svežih strokov česna in repično olje, ki se predeluje v kapsule mehke želatine.