Centaurium erythraea

Zgodovina

Beseda Centaurium je nastala iz grške kentaúreion -tako se je v grški mitologiji imenovalo bitje, ki je bilo pol konj, pol človek. Centavri (ali kentavri) so veljali za zelo vešče zdravilce. Tako naj bi po Pliniju centaver Chiron s tavžentrožo pozdravil rano od puščice na svoji nogi. Ljudska etimologija je ime spremenila v »centum aurei« (= sto zlatnikov). Iz tega se je razvilo najprej ime „sto zlatih zeli“, ki ga najdemo do 16. stoletja, nato pa „tisoč zlatih zeli“, kar priča o tem, kako zelo cenjena je bila rastlina. Rimljani so jo imenovali zaradi njenega grenkega okusa Herba felis terrae, kar pomeni „zel zemeljskega žolča“. Ime mínus izhaja iz latinskega minor za „majhen“ ali „neznaten“. Zdravniška uporaba tavžentrože je dokazana že v času Hipokrata (5. in  4. st. pred n.š.). Dioskurid jo priporoča kot purgativ, emenagog, zdravilo za oči in za rane.

Botanične značilnosti 

Ta enoletna ali dvoletna rastlina raste iz svetle korenine in pritlehne listne rozete. Štirirobo, od 20 do 40 cm visoko steblo se zgoraj razveja. Redki suličasti listi v parih so po steblu razvrščeni navzkrižno. Na koncu stebel so majhni rožnati cvetovi v pakobulih. Rastlina cveti od julija do septembra.

Nahajališče

Tavžentroža raste po vsej Evropi vse do polarnega pasu, v Severni Ameriki, severni Afriki in zahodni Aziji. Rada ima vlažne gozdne poseke, robove poti in gorske previse do višine 1400 metrov.

Predelava

Za pripravo alkoholnega izvlečka uporablja A.Vogel biološko pridelano svežo cvetočo zel. Žanjejo jo med cvetenjem od julija do septembra. Tavžentroža se pogosto uporablja za čaj in izdelavo žgane alkoholne pijače. Čaj je pil celo Goethe.