Radost kot zdravilo

Naše prave radosti so v svobodni uporabi nas samih (Georges-Louis Buffon de Léclerc).

Radost je prehajanje človeka iz manjše v večjo popolnost (Baruch Spinoza).

Kaj pa je o radosti zapisal Alfred Vogel?

Ali lahko radost vrne v prave tirnice življenje, polno skrbi, ki nas spodkopava in tlači?
Pred našo hišo stoji lepa breskev. Vsako leto vedno znova vzcveti in nekaj mesecev pozneje nosi sočne, okusne sadeže. Kdo bi si mislil, da bi lahko bilo kdaj drugače?
In vendar nekoč se zgodi nepričakovano: breskev sicer vzcveti, ko pa naj bi se cveti odprli, odpadejo, ker se drevo suši in je z njim konec. Kako? Zakaj? V hiši postane središče pogovora. Hvalijo in slovijo njegovo zdravo rast, njegove lepe cvetove in čudovite sadeže. Kaj mu je le manjkalo, da se je tako naglo in nepričakovano posušilo? Kakšen potuhnjen sovražnik mu je škodoval?
Da, sprašuj se in izkoplji drevo, morda ti bo izdalo svojo bolečino. Pravilno, izslediš jo. Krtice so obglodale njegove korenine in dale zdravemu drevesu smrtonosen strel.
Kakšno veselje bi bilo, če bi si drevo ponovno opomoglo, če bi zopet vzcvetelo.
Prave vrednosti duševnih ali materialnih dobrin se zavemo šele, ko jih izgubimo. Mladi ljudje ne bi iz nečimrnosti tvegali svojih zdravih življenj, če bi ob pravem času pomislili na svoje zdravje. Kakšna nerazrešljiva uganka je pred nami, dokler ne spoznamo vzroka za omajano zdravje ali da ga spet popravimo!
Malomarnost, nevednost, neizkušenost in nerodnost, pogosto pa tudi neogibne okoliščine in pomanjkanje neke življenjske modrosti, če govorimo o prispodobi, so krtice, ki nam spodkopavajo življenje in zdravje in nas uničijo. Ali bo zdaj preprosta besedica radost zmožna, da nam zdravje vrne in škodo nekako ozdravi?
Kdor dobi dobro zdravje, svežo življenjsko moč kot dragoceno vezivo že ob rojstvu, bi moral te darove ceniti in jih ne zapravljati po nemarnem. Kdor ima odlike, bi se jih moral veseliti in s tem osrečevati še druge. Ali ne govori stari verz: »Kajti radost, ki jo dajemo, povrne se v tvoje srce!«.
Življenje je kot dobra vrtna zemlja, ki pa sama po sebi ne daje ničesar, če ne sejemo, sadimo, negujemo. Najboljša zemlja brez dobrega semena ne bo rodila! Če v življenje ničesar ne vlagamo, kaj potem od njega lahko zahtevamo? Spet nam lahko pesnikova beseda potrdi misel: »Vedi, da pameten človek vlaga lepoto v življenje, ne pa da jo v njem išče!«.
K dragocenim vrlinam našega življenja spada vse, kar nas dviga, krepi in je vzrok, da smo in ostanemo trdni. Razvade, ki se jih navzamemo kot ljudje s svojimi slabostmi, pa so plevel, ki ga je potrebno iztrebiti. Med najboljšimi in najdragocenejšimi vrlinami pa je radost, ki s svojimi zdravilnimi vrednostmi blagodejno deluje na vse organe našega telesa in s tem tudi na našo duševnost.

Adrijana Dolinar z založnikovim dovoljenjem iz knjige A.Vogla Ljudski zdravnik