A.Vogel Blog
 

Spanje kot nepogrešljivo zdravilo

Spanja ne morejo nadomestiti najboljša zdravila, denar niti vse bogastvo sveta. Objame nas na potovanju z vlakom ali letalom, ponudi oddih na polju, prav vse nas s svojimi dobrodelnimi rokami zaziblje na svoji pernati blazini. Vedno, ko smo zaspani, spanec gotovo potrebujemo in nikoli se mu ne bi smeli odreči. Odrekanje spanju se nam sčasoma gotovo maščuje.

Ali vemo, kaj za naše počutje pomeni spanje? Razumemo, čemu se pojavi? Se zavedamo, da spanje polni naše življenjske baterije, da se med spanjem spočijemo in sprostimo? Med spanjem pozabimo. Dolg dan, poln nadlog, sklenemo z usmiljenim spanjem. Miren počitek je koristen za živce, možgane, mišice in ožilje. S svojim čudovitim delovanjem pa je kljub mnogim knjigam in razpravam, v katerih je o njem veliko znanja, spanje še vedno skrivnosten naravni pojav.

(Znano je, da ima vsaka celica svoj ritem napetosti in sprostitve, zato nas osupne, da milijoni srčnih celic od rojstva do zadnje minute življenja nikoli ne izprežejo in se nikoli ne umirijo. Kako nenavadno, da nimajo vse celice enakih možnosti: ene potrebujejo oddih v rednih presledkih, druge delujejo z neutrudno prožnostjo nenehno vse življenje. Še danes ne vemo, kako je ta čudež mogoč.)

Upoštevanja vredna potreba po spanju

Iz izkušenj vemo, da si ne smemo dovoliti pomanjkanja spanja, kajti prav z ničemer ga ne moremo nadomestiti. Iz izkušenj in opazovanj vemo tudi, da je spanje povezano s prihajanjem in z odhajanjem svetlobe. Znano je tudi, da je spanje pred polnočjo bolj krepilno, da se bolj spočijemo, kakor če zaspimo šele po polnoči. Če premaknemo čas na ure po polnoči, nam ne koristi enako, kakor če gremo počivat kolikor mogoče zgodaj. Ure pred polnočjo štejejo dvojno. Vsi ljudje ne potrebujemo enako veliko spanja. V povprečju zadošča od šest do deset ur spanja. Spanje kot vir moči bomo pravilno izkoristili z brezpogojnim upoštevanjem naše individualne potrebe. Tisti, ki krajša ure spanja, da več opravi, se bo kmalu zavedel, da ni ravnal prav. Njegova delovna sposobnost bo pojemala, njegova zmogljivost bo usihala. Če potrebujemo veliko spanja, da smo čez dan sveži, moramo telesu ustreči in se ne smemo ozirati na tiste, ki ga potrebujejo manj. Brezpogojno moramo dobiti za nas primerno količino.

Naravno spanje

O vprašanju, kako dolgo naj človek spi, so si že mnogi razbijali glave. Eni trdijo, da moramo, da se dobro spočijemo in smo spet pri močeh, spati sedem do devet ur, drugi pa, da je dovolj le štiri do pet ur, in da smo že po tem kratkem času lahko sveži in sposobni za delo. Odprto ostaja vprašanje, ali si živčne celice pri kratkem spanju res opomorejo ali pa se bo z leti pokazalo občutno pomanjkanje. Nenaravno pojemanje telesnih in psihičnih moči je boljši dokaz, kakor vse takšne in drugačne domneve ter predvidevanja.

Pri tem, kako dolgo in kdaj naj spimo, raje posnemajmo naravo, ki nam je lahko najboljša učiteljica. Pred očmi so nam v živi podobi naši pernati prijatelji, okreten, nikoli utrujen svet ptic pevk. Kako se to ujema z našimi vprašanji? Kdaj in kako dolgo spijo prijazni pevci? No, to natanko vemo, kajti v sončnem pomladnem jutru, ko večina ljudi že spi, oni pojejo. Ob prvem svitu budijo nas zaspance, ob sončnem zatonu jih več ne vidimo, spet so izginili in šli počivat. Zanje se nam zdi to naravno in prav. Tudi »necivilizirana« ljudstva, ki so še dovolj povezana z naravo in se ji pustijo voditi, se ravnajo po pticah pevkah. Narava nam je za dojemanje svetlobe ustvarila oči, ki so čudež. Morali bi jih negovati. Svetloba jih ob pravem času odpre in ko se stemni, naj bi se zaprle. Mi pa smo si ustvarili umetno svetlobo, najprej manj udobno, le smolnato trsko in svečo, nato petrolej in plin, dokler nazadnje nismo odkrili uporabnost električnega toka, iznašli žarnice in s tem udobje, ko lahko le pritisnemo na gumb in v hipu umetno podaljšamo dan! Omogoča nam podaljševanje našega delovnega dne. Z delom hočemo odgnati vse slabo ali z zabavami pozabiti na skrbi, zato se nam zdi umetna luč praktična in smotrna, pozabljamo pa, da smo po lastni volji ali sili razmer spremenili naravni ritem. Namesto, da bi se zbudili ob zori in izkoristili naravno svetlobo, prespimo najlepši del dneva. Zato ne moremo dovolj postoriti do takrat, ko nas mrak pokliče k spanju. Poleti bi nam naravno spanje omogočilo daljši delovni čas kakor pozimi; to bi bilo pravilno in naravno. Če bi se ravnali po ritmu divjih živali, bi se tudi mi verjetno lahko pozimi spočili in prerodili. S spanjem pred polnočjo bi se dobro spočili in bi se vedno lahko zbudili ob zori, ves dan marljivo delali in skupaj z zadnjim sončnim žarkom utrujeni zaprli oči ter poravnali svoj dolg do spanca. Smo že kdaj razmišljali, zakaj svetloba prihaja in odhaja? Izkoriščati bi jo morali, dokler nam je na voljo, kajti to je pravzaprav naraven pojav in ustreza danemu, normalnemu in zakonitemu ritmu vsega živega. Naravno spanje naj bi torej trajalo od sončnega zahoda do sončnega vzhoda.

Kaj pa o tem meni naša civilizacija? Njen odgovor je nedvoumen: kako naj se sodoben človek v tem spremeni, ko je vse dano nesorazmerno? Iz družabnih, gospodarskih oziroma poslovnih vzrokov se ne da izpeljati prilagoditve na naraven ritem spanja. To pa ne pomeni, da nam to ni dano, od narave namenjeno in najbolj zdravo. Poskus bi prav gotovo lahko opravili na počitnicah ali kadar smo bolni in potrebni okrevanja. Namesto, da ob večerih negujemo družabnost, ki traja pozno v noč, se je bolje vzeti čas za naravno spanje. Če se tega navadimo na počitnicah, bomo morda uspeli dvakrat ali trikrat na teden črtati družabne obveznosti in se naužiti obnavljajoče moči naravnega spanja. Od tega bo imelo naše poklicno in družabno življenje prav gotovo koristi, kajti naše moči se bodo okrepile.

A.Vogel za boljši spanec...

Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Der Kleine Doktor.

Pripravila: Adriana Dolinar

Natisni vsebinoprint-icon