A.Vogel Blog
 

Pozneje sem se zavedal, da mi je vsak dan s svojimi viharnimi zahtevami, različnimi radostmi, pa tudi z mnogimi neprijetnostmi pogosto zastrl mnoge neprecenljive dragocenosti, ki nam jih daje narava in so človeku na voljo zastonj. Prav je, da se zavedamo, kako imamo kljub vsem težavam vzrok, da smo hvaležni za vse neizogibno potrebne dobrote, ki bi si jih sami ne mogli priskrbeti. Ponižna hvaležnost nas prešine s toplim občutkom. Ta toplota je v našem hladno preračunljivem času poživljajoče darilo, ki si ga vedno zastonj priskrbimo.

Ko sem nekoč bival med velikimi prebivalci majhnega otoka v Južnem morju, sem raziskoval vzroke njihove radosti. Ugotovil sem, da se nehote klanjajo hvaležnosti. Nikoli niso pozabili biti hvaležni za mnoge drobne in velike radosti, ki so jih bili hvaležni vsak dan. Vedno znova so občutili spoštovanje in hvaležnost za sončno svetlobo, toploto, sinje morje s svojim bogastvom hrane, pa tudi za kokosove palme, razna sadna drevesa in še marsikaj drugega. Taka topla hvaležnost posreduje tudi zadovoljstvo, ki vzbuja radost in spodbuja hormonske žleze ter s tem pospešuje krvni obtok. Ta pa vpliva ugodno na presnovo. zato nam je veselje nad zdravjem najbolj v prid, saj spodbuja vse pomembne telesne dejavnosti. Tudi Schiller je nekoč občutil radost kot poživljajočo iskro in je celo menil, da je radost tista, ki poganja kolesa velike zemeljske ure. Ker smo morali doživeti dve svetovni vojni in še hladne vojne, dobro vemo, da pogonska peresa te svetovne ure prav lahko poganjajo tudi uničevalne moči. ker pa nas te nikoli ne morejo oropati naravnih daril svetlobe, sonca, zraka in drugega, imamo dovolj vzrokov, da se jih dan na dan veselimo.

Komu predanost?

Poželjivost je med najhujšimi sovražniki, kar so jih lahko spustili med naravna ljudstva. S tem so izgubila svoje zadovoljstvo in tudi notranje ravnovesje. Enake posledice ima lahko tudi vzgoja otrok. Če motimo nepokvarjenega otroka, ki se še zadovoljno in srečno igra s smrekovimi storži, kamenčki in koščki lesa, in mu dajemo najrazličnejše umetne igrače, zbudimo v njem poželenje, ki ga zlepa ne moremo več pomiriti. Sčasoma zahteva vedno več, ker se dražljaj krepi in nazadnje niti obilje ni več dovolj. Ta nezadovoljivi razvoj pa ne velja samo za posamezne otroke. Zajel je cela ljudstva in jih polni z nezadovoljstvom.

K sreči pa še obstajajo ljudje, ki se tega nezadovoljstva niso nalezli, temveč znajo ohraniti svojo dobro voljo tudi v težkem položaju. Dobro se spominjam hudo bolne kmetice, ki je imela multiplo sklerozo in je bila hroma že štirinajst let. Ko se ji je z veliko truda posrečilo svoje stanje nekoliko popraviti, da je lahko spet uporabljala vsaj roke in sedela brez tuje pomoči, je bila tako srečna, da se je s svojim še vedno obžalovanja vrednim stanjem docela sprijaznila.

Posebno kadar smo utrujeni, presojamo prihodnost, sedanjost in preteklost kot nekaj negativnega. To pa ne more prispevati k zadovoljstvu in nas prav gotovo osvežujoče ne sprosti ter nam ne prinese krepilnega spanja. Bolje je, če se spominjamo na vse dobro, kar smo že doživeli in kar vsak dan doživljamo. Nikoli ne smemo pozabiti, da ima vsak človek veliko vzrokov, da se lahko jezi, skrbi in se čuti nesrečnega. A če položi te pasivne uteži v eno od obeh skodel svoje življenjske tehtnice, mora dati v drugo skodelo prav toliko aktivnih uteži, da ostane tehtnica uravnotežena. Kar je znal narediti dobrega v svojem življenju, vse, kar se mu je posrečilo, in mnoga darila, ki nam jih narava ponuja vsak dan – na vse to mora pomisliti, ko je utrujen in se počuti zatiranega. Vsi ti krepilni spomini in izkušnje bodo njegovo srce pomirili in bremena, nad katerimi se pritožuje, bodo vedno lažja. Tudi bolniki (da, tudi hudi bolniki) si tako olajšajo svojo bolezen. Zakaj bi težave z zdravjem obvladale vse občutke? Ali se bolnik ne more počutiti srečnega zato, ker še toliko njegovih organov deluje nemoteno? Ali ne bi mogel modro preudariti, kaj bi sam lahko prispeval, da bo s pametnimi ukrepi hitreje ozdravel? Kadar je človek nad boleznijo zlovoljen, bo poskusil olajšati le bolečine, namesto da bi s pravilnim ukrepom podprl čiščenje in ozdravitev telesa. Potem se ne smemo čuditi, če ni uspeha, na katerega smo upali. Pogosto, kadar mislimo, da že imamo vzrok prepustiti se žalosti, bi se morali le spomniti nevarnih vojnih let in vse majhne skrbi bi izginile, kajti – ali ni čudovito, da ima človek streho nad glavo, ki ga varuje pred dežjem in mrazom, in da lahko živi v urejeni državi? Hvaležnost in cenjenje vseh teh mnogih stvari, ki se zdijo same po sebi umevne in ki vsak dan krasijo naše življenje, nam dvigne utrujenega življenjskega duha in odganja občutek potrtosti.

Voglovi zapisi so z založnikovim dovoljenjem povzeti iz knjige A. Vogel, Der Kleine Doktor.

Pripravila: Adriana Dolinar

Natisni vsebinoprint-icon