A.Vogel Blog
Timijan

Zgodovina

Po Tschirchu izhaja ime Thymus iz stare egiptovske besede tham ali thm, s katero so Egipčani označevali eno od vrst timijana, ki se je uporabljala med drugim za umivanje trupel in za kajenje. Iz nje se je grška beseda thymos latinizirala v thymus. Vulgaris je latinska beseda in pomeni „običajen, navaden“. Imena za timijan se morda prekrivajo z imeni za sorodno divjo materino dušico. Timijan kot zdravilo omenjajo že Galenus, Aëtius, Dioskurid in Plinij. Predvideva se, da so timijan okoli leta 1100 n.št. prek Alp prinesli benediktinski menihi. V starejših spisih zdravilnih rastlin ni naveden. Zanesljivo ga najdemo pri Albertusu Magnusu, sveti Hildegard von Bingen in Trotuli, ki ga je častila zlasti kot zdravilo proti oslovskemu kašlju.

 

Botanične značilnosti 

Timijan tvori z razvejanimi in pogosto olesenelimi vejami majhen grm, visok od 20 do 40 cm. Majhni, ozko linearni do eliptični lističi so na spodnji strani dlakavi, po robu pogosto zviti in na kratkem peclju s prilističi razporejeni drug nasproti drugega. V zgornjih listnih pazduhah majhni rožnati cvetovi tvorijo bujna vretenca. Vsa rastlina prijetno aromatično diši. Majhna okrogla semena raznašajo mravlje.

Timijan cveti od junija do septembra.

 

Nahajališče

Timijan je doma v sredozemskih deželah, na Balkanu in na Kavkazu; gojijo ga v številnih subtropskih regijah. Severno od Alp ne prezimi. Vrste, prilagojene trši klimi, so zimski timijan, gorski timijan in divja materina dušica. Belo cvetoči španski timijan (thymus zygis), ki raste predvsem na Iberskem polotoku, se ravno tako prodaja v lekarnah.

 

Predelava

A.Vogel uporablja sveže, cvetoče, nadzemne dele biološko gojenega timijana za pripravo alkoholnega izvlečka. Žanje se od junija do septembra.

Timijan je priljubljen tudi kot čaj in kot začimba. Eterično olje se prav tako uporablja v medicini.

 
 

Natisni vsebinoprint-icon