|
|||||||||||||||||||
|
|
|
Enciklopedija rastlin > Echinacea purpurea (L.) Moench (Å krlatni slamnik) |
  Oficinalno Uporablja se zel in korenina škrlatnega slamnika Družina Asteraceae (= Compositae) nebinovke (prej košarnice) Sinonimi |
Zgodovina Ime Echinacea izhaja iz grÅ¡ke besede echinos, kar pomeni „jež“ in se nanaÅ¡a na trnasto dno socvetja. Purpurea je latinska beseda za Å¡krlat, ki označuje rdečkasto do vijolično barvo. Slamnik je bil ena najpomembnejÅ¡ih zdravilnih rastlin severnoameriÅ¡kih prerijskih Indijancev, zlasti v pokrajinah Cheyenne, Dakota (= Suji, Oglala), Kiowa, Crow, Omaha, Pawnee, Ponca, Teton, Delaware in Komanči. Uporabljali so sok ali kaÅ¡o zdrobljene zeli ali prežvečenih koÅ¡čkov korenine. Ohranila so se Å¡tevilna področja uporabe, denimo rane, opekline, vnetje dlesni, zobobol, bolečine v grlu, prehladi, kaÅ¡elj, mumps, oÅ¡pice in gonoreja. Pogosto so poročali o uporabi ehinaceje pri pikih kač, mrčesa in na sploÅ¡no kot o antidotu pri zastrupitvah. Predvideva se, da Indijanci niso ločili med posameznimi vrstami ehinaceje, temveč so uporabljali tisto vrsto, ki je rasla v njihovi okolici. Beli priseljenci Severne Amerike so prevzeli uporabo slamnika od Indijancev. Že leta 1737 John Clayton v svojem “Catalogue of Plants, Fruits and Trees, Native to Virginia†opisuje rastlino in njeno uporabo v medicinske namene. Poslej so ehinacejo uporabljali pod imenom “Black Sampson“ pretežno zdravilci v laični medicini kot univerzalno zdravilo. Leta 1852 je E. purpurea prvič navedena v „Ecclectic Dispensatory of the United States“ kot uspeÅ¡no zdravilo za sifilis. Prvi farmacevtski pripravek je začel izdelovati in prodajati okoli 1869 v Pawnee City Nemec H.C.F. Meyer pod oznako „Meyers Blutreiniger†(Meyerjevo zdravilo za čiÅ¡čenje krvi). Prepoznavnost je naraÅ¡čala, vedno več je bilo pozitivnih poročil na podlagi izkuÅ¡enj. Kljub temu Å¡krlatni slamnik leta 1909 ni priÅ¡el na spisek “New and Non-Official Remediesâ€. Leta 1911 je bila objavljena prva obsežna farmakognostična razprava o E. angustifolii s Å¡tevilnimi mikroskopskimi risbami. V tridesetih letih je zanimanje za slamnik v ZDA upadlo in o njem je bilo napisanih vedno manj člankov. V Evropi so začeli slamnik spoÅ¡tovati Å¡ele po letu 1897. Clarke leta 1900 natančno opisuje klinične uspehe v svojem delu „Dictionary of Practical Materia Medica“, objavljenem v Londonu. Homeopatski preizkus zdravila je bil objavljen leta 1906 in leta 1924 je naÅ¡la E. angustifolia mesto v knjigi o homeopatskih zdravilih Dr. Wilmarja Schwabesa. Stauffer in Madaus sta bila pomembna pri utiranju poti ehinaceji v Evropi. Po tistem času so rod ehinacej intenzivno preučevali morfoloÅ¡ko, farmakoloÅ¡ko in klinično. Obstaja ogromno materiala o E. purpurei. A. Vogel se je srečal s Å¡krlatnim slamnikom v začetku petdesetih let na svojem potovanju po ZDA, ki ga je med drugim pripeljalo tudi v Južno Dakoto. Spoprijateljil se je z indijanskim poglavarjem Črnim Jelenom. Ta ga je vpeljal v zdravilne veÅ¡čine svojega plemena in mu podaril semena ehinaceje. Zeli, ki so zrasle iz teh semen, so podlaga za Voglove lastne poskuse z ehinacejo, ki je postala najpomembnejÅ¡a rastlina proizvajalca Alfred Vogel. na vrh ^ |
||||||||||
 |
Botanične značilnosti Å krlatni slamnik je večletna rastlina z relativno finimi, razvejanimi koreninami, iz katerih zraste 60 do 150 cm visoko močno, rahlo dlakavo in razvejano steblo. Temno zeleni pecljati pritlehni listi so jajčaste do suličaste oblike, priostreni in grobo napiljeni, medtem ko so nekoliko manjÅ¡i stebelni listi grobo napiljeni do celorobi in hrapavi na obeh straneh ter skoraj brez peclja. Dolgopecljati cvetni koÅ¡ki so visoki od 1,5 do 2,5 cm in imajo premer cca. 4 cm. Presenetljivo trdi so okoli 5 mm dolgi oranžno- do temno rdeči cevasti cvetovi, po katerih se imenuje rastlina tudi ježek. Å krlatni viseči jezičasti cvetovi so dolgi od 4 do 6 cm. E. purpurea je povsem jasno označena v svojih morfoloÅ¡kih značilnostih (npr. jajčasti listi, viÅ¡ina rasti, razvejanost, temno Å¡krlatni jezičasti cvetovi). Rastlina cveti prvo leto od septembra, v naslednjih letih pa od julija naprej. na vrh ^ |
||||||||||
 |
NahajaliÅ¡ča Prvotno območje roda Echinacea so srednji in jugozahodni predeli ZDA. Nekatere vrste, npr. E. angustifolia, E. purpurea in E. pallida, so zelo razÅ¡irjene, medtem ko rastejo druge, denimo E. laevigata, E. tennesseensis ali E. paradoxa, na ozko omejenih območjih. E. tennesseensis je na seznamu ogroženih rastlinskih vrst. E. purpurea ima rada relativno vlažna tla v polsenci, npr. robove gozdov in brežine ? od nižin do viÅ¡ine 1500 m. Pojavljajo se ponaredki zdravil iz ehinaceje. Pogosti so tudi ponaredki zdravil iz korenine s Parthenium integrifolium. Lastno gojenje Å¡krlatnega slamnika z lastnim semenom, kot ga izvaja A.Vogel, zagotavlja kakovost, genetsko enovitost in varuje naravna nahajaliÅ¡ča pred nekontroliranim pretiranim izkoriÅ¡čanjem. na vrh ^ |
||||||||||
 |
Predelava A.Vogel uporablja alkoholni izvleček iz svežih nadzemnih delov Å¡krlatnega slamnika tik pred cvetenjem ali v cvetu ter pratinkturo iz svežih, najmanj triletnih korenin iz bioloÅ¡ke lastne pridelave. Potenciranje homeopatskih dilucij se izvaja z ročnim stresanjem. Zel in korenine se poleg tega uporabljajo za čaje, sokove, mazila in injekte. Nekatere firme pridobivajo polisaharide iz ehinaceje zdaj že na veliko iz tkivnih kultur v fermentacijskih napravah. Tako pripravljenih preparatov pa ne moremo več označevati za fitofarmake. |
||||||||||
|
|
|
|
 |
||
|
||
 |
||
|
