A.Vogel Blog
Škrlatni slamnik

Zgodovina

Ime Echinacea izhaja iz grške besede echinos, kar pomeni „jež“ in se nanaša na trnasto dno socvetja. Purpurea je latinska beseda za škrlat, ki označuje rdečkasto do vijolično barvo. Slamnik je bil ena najpomembnejših zdravilnih rastlin severnoameriških prerijskih Indijancev, zlasti v pokrajinah Cheyenne, Dakota (= Oglala Lakota), Kiowa, Crow, Omaha, Pawnee, Ponca, Teton, Delaware in Komanči. Uporabljali so sok ali kašo zdrobljene zeli ali prežvečenih koščkov korenine. Ohranila so se številna področja uporabe, denimo rane, opekline, vnetje dlesni, zobobol, bolečine v grlu, prehladi, kašelj, mumps, ošpice in gonoreja. Pogosto so poročali o uporabi ehinaceje pri pikih kač, mrčesa in na splošno kot o antidotu pri zastrupitvah. Predvideva se, da Indijanci niso ločili med posameznimi vrstami ehinaceje, temveč so uporabljali tisto vrsto, ki je rasla v njihovi okolici. Beli priseljenci Severne Amerike so prevzeli uporabo slamnika od Indijancev. Že leta 1737 John Clayton v svojem “Catalogue of Plants, Fruits and Trees, Native to Virginia” opisuje rastlino in njeno uporabo v medicinske namene. Poslej so ehinacejo uporabljali pod imenom “Black Sampson“ pretežno zdravilci v laični medicini kot univerzalno zdravilo. Leta 1852 je E. purpurea prvič navedena v „Ecclectic Dispensatory of the United States“ kot uspešno zdravilo za sifilis. Prvi farmacevtski pripravek je začel izdelovati in prodajati okoli 1869 v Pawnee City Nemec H.C.F. Meyer pod oznako „Meyers Blutreiniger” (Meyerjevo zdravilo za čiščenje krvi). Prepoznavnost je naraščala, vedno več je bilo pozitivnih poročil na podlagi izkušenj. Kljub temu škrlatni slamnik leta 1909 ni prišel na spisek  “New and Non-Official Remedies”. Leta 1911 je bila objavljena prva obsežna farmakognostična razprava o E. angustifolii s številnimi mikroskopskimi risbami. V tridesetih letih je zanimanje za slamnik v ZDA upadlo in o njem je bilo napisanih vedno manj člankov. V Evropi so začeli slamnik spoštovati šele po letu 1897. Clarke leta 1900 natančno opisuje  klinične uspehe v svojem delu „Dictionary of Practical Materia Medica“, objavljenem v Londonu. Homeopatski preizkus zdravila je bil objavljen leta 1906 in leta 1924 je našla E. angustifolia mesto v knjigi o homeopatskih zdravilih Dr. Wilmarja Schwabesa. Stauffer in Madaus sta bila pomembna pri utiranju poti ehinaceji v Evropi. Po tistem času so rod ehinacej intenzivno preučevali morfološko, farmakološko in klinično. Obstaja ogromno materiala o E. purpurei.

A. Vogel se je srečal s škrlatnim slamnikom v začetku petdesetih let na svojem potovanju po ZDA, ki ga je med drugim pripeljalo tudi v Južno Dakoto. Spoprijateljil se je z indijanskim poglavarjem Črnim Jelenom. Ta ga je vpeljal v zdravilne veščine svojega plemena in mu podaril semena ehinaceje. Zeli, ki so zrasle iz teh semen, so podlaga za Voglove lastne poskuse z ehinacejo, ki je postala najpomembnejša rastlina proizvajalca Alfred Vogel.

Škrlatni slamnik

Botanične značilnosti

Škrlatni slamnik je večletna rastlina z relativno finimi, razvejanimi koreninami, iz katerih zraste 60 do 150 cm visoko močno, rahlo dlakavo in razvejano steblo. Temno zeleni pecljati pritlehni listi so jajčaste do suličaste oblike, priostreni in grobo napiljeni, medtem ko so nekoliko manjši stebelni listi grobo napiljeni do celorobi in hrapavi na obeh straneh ter skoraj brez peclja. Dolgopecljati cvetni koški so visoki od 1,5 do 2,5 cm in imajo premer cca. 4 cm. Presenetljivo trdi so okoli 5 mm dolgi oranžno- do temno rdeči cevasti cvetovi, po katerih se imenuje rastlina tudi ježek. Škrlatni viseči jezičasti cvetovi so dolgi od 4 do 6 cm.

E. purpurea je povsem jasno označena v svojih morfoloških značilnostih (npr. jajčasti listi, višina rasti, razvejanost, temno škrlatni jezičasti cvetovi). Rastlina cveti prvo leto od septembra, v naslednjih letih pa od julija naprej.

Škrlatni slamnik

Nahajališča

Prvotno območje roda Echinacea so srednji in jugozahodni predeli ZDA. Nekatere vrste, npr. E. angustifolia, E. purpurea in E. pallida, so zelo razširjene, medtem ko rastejo druge, denimo E. laevigata, E. tennesseensis ali E. paradoxa, na ozko omejenih območjih. E. tennesseensis je na seznamu ogroženih rastlinskih vrst. E. purpurea ima rada relativno vlažna tla v polsenci, npr. robove gozdov in brežine od nižin do višine 1500 m.

Pojavljajo se ponaredki zdravil iz ehinaceje. Pogosti so tudi ponaredki zdravil iz korenine s Parthenium integrifolium. Lastno gojenje škrlatnega slamnika z lastnim semenom, kot ga izvaja A.Vogel, zagotavlja kakovost, genetsko enovitost in varuje naravna nahajališča pred nekontroliranim pretiranim izkoriščanjem.

Škrlatni slamnik

Predelava

A.Vogel uporablja alkoholni izvleček iz svežih nadzemnih delov škrlatnega slamnika tik pred cvetenjem ali v cvetu ter pratinkturo iz svežih, najmanj triletnih korenin iz biološke lastne pridelave. Potenciranje homeopatskih dilucij se izvaja z ročnim stresanjem.

Zel in korenine se poleg tega uporabljajo za čaje, sokove, mazila in injekte. Nekatere firme pridobivajo polisaharide iz ehinaceje zdaj že na veliko iz tkivnih kultur v fermentacijskih napravah. Tako pripravljenih preparatov pa ne moremo več označevati za fitofarmake.

 
 
 

Natisni vsebinoprint-icon