|
|||||||||||||||||||
|
|
|
Enciklopedija Rastlin > Hypericum perforatum L. (Šentjanženvka) |
  Oficinalno Å entjanževka Družina Hypericaceae (= Guttiferae) krčničevke Sinonimi H. officinale Steud. H. vulgare Lam Ljudska imena |
Å entjanževka Zgodovina Å entjanževka, ki jo najdemo v delih Plinija in Dioskurida, se je uporabljala že v starem veku kot zdravilo za somatske in psihične bolečine. Poleg tega je bila sestavni del terjaka (univerzalnega zdravila), ki ga je cesar Nero dobil od zdravnika Andromaha kot antidot proti zastrupitvam. V starogermanskih kresnih kulturah je igrala Å¡entjanževka pomembno vlogo, kajti na eni strani spominja njen cvet s svojo obliko in barvo na sonce, na drugi strani je veljala za „prinaÅ¡alca svetlobe“. Pri pokristjanjenju so kresni čas in rastlino, ki cveti ob kresu, posvetili Janezu Krstniku, kajti rastlina začne cveteti okoli Å entjanževega (24. junij) in ima takrat največjo vsebnost učinkovin. Po ljudski legendi simbolizira rdeči sok rastline kri mučenika Janeza. Avtorji srednjeveÅ¡ke knjige o rastlinah so imenovali rastlino „Corona regia“, kraljeva krona, ker spominjajo njeni cvetovi na nebeÅ¡ki svetlobni venec. Å entjanževka se je od nekdaj uporabljala za zdravljenje ran in za lajÅ¡anje bolečin. V srednjem veku in v zgodnjem novem veku so jo uporabljali tudi kot psihoterapevtik in apotropej (sredstvo, ki odganja nesreče). Uporabljala se je pri izganjanju hudiča, na kar namiguje ime „Fuga daemonum“. Paracelzus je leta 1525 napisal o Å¡entjanževki: „Vsak zdravnik bi moral vedeti, da je bog položil v zel veliko skrivnost samo zaradi duhov in fantazij, ki lahko privedejo človeka v obup.“ Izvor grÅ¡kega generičnega imena ni jasen. Po eni različici naj bi izhajal iz hyper eikon, kar pomeni: „ki velja za vsako predstavo, za vsako sliko“ in se nanaÅ¡a na veliko zdravilno moč rastline. Bolj verjetna pa je povezava s Titanom Hyperiónom („najviÅ¡ji“), ki je s Theio zaplodil sončnega boga Heliosa. Helios (ki ga marsikje imenujejo tudi Hiperion), nosi okoli glave svetniÅ¡ki sijaj in se imenuje „svetleč se“. Vrstno ime perforatum pomeni „preluknjan“ in se nanaÅ¡a na cvetove in liste, ki so videti kot preluknjani z iglo. |
||||||||||
 |
Botanične značilnosti Iz zelo razvejane korenike zraste spomladi več trdih, pogosto rdeče obarvanih, golih stebel, visokih od 50 do 80 cm. V zgornjem delu se razvejajo in rastejo močno v Å¡irino. Za razliko od drugih vrst Hypericuma ima steblo dva vzdolžna roba. Nanju so pritrjeni drug nasproti drugega podolgovato ovalni celorobi listi, posejani s finimi črnimi žlezami. Zlato rumeni cvetovi so na konicah zgornjih vej in tvorijo razÅ¡irjeno pakobulasto socvetje. Asimetrični venčni listi imajo ravno tako ekskrecijske žleze. Če cvet zmečkate, priteče krvavo rdeč sok, ki prste obarva modrovijolično. Å tevilne praÅ¡nice so združene v tri Å¡ope. H. perforatum ima tri podvrste, ki se razlikujejo po Å¡irini čaÅ¡nih listov. Pogosto jo zamenjujejo s sorodnimi Hypericum vrstami. Prepoznati jih je mogoče po koÅ¡čkih stebla ali s tenkoplastno kromatografijo (TLC). Rastlina cveti od maja do avgusta. na vrh ^ |
||||||||||
 |
NahajaliÅ¡če Å entjanževka raste v zmernih klimatskih pasovih Evrope, zahodne Azije ter severne Afrike in je relativno močno razÅ¡irjena. V drugih zmernih pasovih jo gojijo. Rada ima sončne lege na suhih apnenčastih ali prakamninskih tleh, zlasti na ledinah, ob robovih travnikov in gozdov, ob zidovih in poteh do nadmorske viÅ¡ine 1500 m. na vrh ^ |
||||||||||
 |
Predelava A.Vogel uporablja alkoholne in oljne izvlečke ter homeopatske pripravke s stresanjem. Pridobivajo se iz vrÅ¡ičkov svežih poganjkov Å¡entjanževke, nabrane v naravi in v kontrolirano bioloÅ¡kih nasadih. Nabirajo jih tik pred polnim razcvetom. Uporaba sveže zeli zagotavlja relativno visoko vsebnost hipericina. na vrh ^ |
||||||||||
|
|
|
|
 |
||
|
||
 |
||
|
