A.Vogel Blog

Zgodovina

Kreša je bila že v antiki zelo zaželen dodatek v kuhinji, predvsem zaradi nekoliko ostrega in grenkega okusa. Prav zaradi slednjega so jo v času velikih imperatorjev opisovali kot „nasturtium“, kar je izpeljano iz besede „nausutortus“ in pomeni žalosten, zavihan nos. Ta naj bi nastal pri čezmernem uživanju kreše. Najbolj znani vrsti kreše sta vodna kreša in kapucinka.

 

Botanične značilnosti

Vodna kreša zraste do 30 cm in cveti od aprila do junija. Vsebuje eterična olja, jod, žveplo, vitamin C, čreslovine in grenčine. Znana je po tem, da zelo hitro kali in jo lahko že po nekaj dneh poberemo. Svoje korenine najraje požene v mrzli in tekoči vodi, zaradi česar so jo včasih gojili le v majhnih količinah.

 

Uporaba

V zdravilne namene se uporabljajo zel in listi. Ti imajo okus po redkvici in so lahko skupaj z regratom, šentjanževko, koprivo in rmanom sestavina spomladanske solate, ki je koristna pri nečisti koži, povečanih potrebah po vitaminu C in spomladanski utrujenosti.
Rastlina vsebuje veliko glikozida gorčičnega olja, ki pomaga pri zamašenem nosu in obolenju dihalnih poti. Sok sveže nabranih listov pospešuje izločanje sluzi pri produktivnem kašlju in razkužuje ter spodbuja delovanje jeter, žolča in ledvic. Prav tako spodbuja prebavo in je koristen pri protinu (putiki) in revmi. Rastlina vsebuje veliko joda, zato je učinkovito sredstvo proti golšavosti.

 

Previdnost!

Uživanje vodne kreše v nosečnosti ni priporočljivo, saj bi prevelika količina lahko povzročila splav ali prezgodnji porod!

 
 

Natisni vsebinoprint-icon