A.Vogel Blog

Zgodovina

Arnika je gorska rastlina, kar je razvidno tudi iz pridevnika »montana« (v latinščini mons pomeni gora, montana pa gorska). Staro nemško ime »Wohlverlei« (daje dobro) kaže na njene posebne zdravilne učinke. Drugi nemški ljudski izrazi, kot so »Fallkraut« (zel za padec) ali »Bruchkraut« (zel za zlom), neposredno kažejo na uporabo za zdravljenje poškodb s topim predmetom. Arnika je prešla v splošno uporabo šele v novem veku ( v 17. stol.). Uporabljali so jo do te mere, da so jo v srednji Evropi skoraj iztrebili in je še danes na seznamu ogroženih vrst. Iz tega razloga, pa tudi zato, ker je pravo gorsko arniko težko vzgajati, so v Nemčiji uradno odobrili uporabo severnoameriške bleščeče arnike v zdravstvene namene.


Botanične značilnosti 

Arnika je zelnata trajnica, ki zraste od 20 in 70 cm visoko. Steblo je žlezasto in dlakasto, z enim cvetnim koškom. Listi so pritlehni in rozetasti. Rumeni cvetovi se pojavijo med mesecem majem in avgustom. Za zdravilno uporabo so primerna posušena socvetja. Farmakološko pomembne sestavine so seskviterpenski laktoni, flavonoidi, kumarini, derivati kavne kisline in eterično olje.


 

Nahajališče

Arniko najdete po vsej Evropi na svetlih gozdnih jasah, planinskih travnikih in pašnikih ter v visokih barjih. Ponekod je zaščitena rastlina.

 

Uporaba

Arnika se v ljudskem zdravilstvu uporablja pri krvavitvah maternice, vnetjih srčne mišice, aterosklerozi, angini pectoris in poškodbah s topimi predmeti.

Po Pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je uvrščena v kategorijo Z (zdravila). Uradno je priporočena zunanja uporaba arnike pri poškodbah s topimi predmeti, bolečinah v mišicah in sklepih ter pri vnetju sluznice v ustni votlini in žrelu, pri kožnem vnetju in pikih žuželk.

 
 

Natisni vsebinoprint-icon