 |
 |
|
Družina Po-Ho
Izdelke iz družine Po-Ho, kot smo jih poimenovali, združuje poleg znamke A. Vogel, vsebnost eteričnih olj poprove mete, evkaliptusa, navadnega brina, kumine in navadnega komarčka. Obstajajo trije izdelki, ki so nepogreÅ¡ljivi v vsaki bolje založeni domači lekarni, Å¡e zlasti v hladnejÅ¡em delu leta, ko prehlad ni neznanka.
Po-Ho žepni inhalator je priročen pripomoček za vsak žep ali torbico, ki nam pomaga zadihati vsakič, ko se nam zdi, da je dihanje skozi nos oteženo, pa tudi takrat, kadar želimo le osvežiti nosno sluznico in povonjati nekaj prijetno diÅ¡ečega. Uporaba inhalatorja je enostavna, saj se pokrovček le odvije, konica se nežno vstavi v nosnico, medtem ko je potrebno drugo nosnico držati zatisnjeno, nato pa se skoznjo vdihne.
Po-Ho olje je meÅ¡anica zgoraj naÅ¡tetih eteričnih olj in je vsestransko uporabno. Za ljubitelje diÅ¡av za stanovanje je lahko to dobra naravna reÅ¡itev, ki ne bo negativno vplivala na dihala, temveč bo imela kvečjemu blagodejen učinek. Vzamete izparilnik, vanj nalijete malo vode in dodate nekaj kapljic Po-Ho olja in stanovanje bo prijetno odiÅ¡avljeno.
Po-Ho olje lahko nakapate tudi v parno kopel za obraz (nekaj kapljic nakapate v vročo vodo) ali pa ga vtrete v kožo. Že samo nekaj kapljic olja pospeÅ¡i prekrvljenost kože, masaža pa pomaga po fizičnih naporih in Å¡portni dejavnosti ter pri blažjih glavobolih. Alfred Vogel je olje uporabljal za nego kože v visokogorju in razredčenega z vodo za spiranje ustne votline. Znana je njegova zgodba, ko se je po smučanju, njegovem najljubÅ¡em Å¡portu, hitro slekel do pasu in na začudenje ostalih pridno vtiral Po-Ho olje po telesu. Svetoval ga je tudi za masažo pri pokanju v kolenu, kar naj bi kazalo na preobilje sečne kisline v telesu.
 Zadnji iz družine je Po-Ho inhalator z oljem, kjer gre za posodo, primerno za inhalacije, ki ji je dodano Å¡e Po-Ho olje. V spodnji del posode nalijemo vodo in nakapamo eterično olje, nato namestimo zgornji del posode, ki ima odprtino, primerno za prislonitev na nos in usta. Skoznjo nato vdihujemo paro, ki izhlapeva iz tekočine v spodnji posodi. TakÅ¡ne inhalacije so primerne ob prehladu, nahodu, zamaÅ¡enem nosu, slabo prehodnih dihalnih poteh, ob vnetih sinusih, suhi nosni sluznici... Posoda za inhaliranje je uporabna tudi za inhalacijske kopeli, ki jih lahko naredite z drugimi zdravilnimi rastlinami ali eteričnimi olji.
Pripravila: Urška Živko
|
|
|
 |
|
Vitamin C
Vitamin C (askorbinska kislina) kot antioksidant nevtralizira proste radikale. Ti v naÅ¡em organizmu dnevno nastajajo kot stranski produkti presnove hranilnih snovi v energijo. Kadar je prostih radikalov v telesu preveč, lahko pospeÅ¡ijo procese staranja in pripomorejo k nastanku vrste obolenj, kot so razna vnetna stanja (npr. artritis), bolezni srca in ožilja ali celo rakava obolenja. Tako vitamin C deluje varovalno pred razvojem rakavih celic, aterosklerozo in srčno kapjo.
Ob tem pa v naÅ¡em organizmu opravlja Å¡e vrsto »osnovnih« nalog in sicer pomaga pri rasti in obnovi veznih tkiv, izboljÅ¡a vsrkavanje železa iz črevesja in skrbi, da so jetra, vranica in kostni mozeg, ki skladiÅ¡čijo železo, vedno dobro preskrbljeni s tem elementom. Sodeluje tudi pri celjenju ran. Krepi obrambne sposobnosti belih krvnih telesc in povečuje količino protiteles, v jetrih pa sodeluje pri odstranjevanju strupov in zdravil, ki se nabirajo v krvi.
Viri vitamina C
NajbogatejÅ¡i viri vitamina C so sveže sadje in zelenjava ter sveže iztisnjeni sadni in zelenjavni sokovi. NajviÅ¡jo vrednost imajo Å¡ipek, acerola, črni ribez, kivi, agrumi (mandarine, pomaranče in limone), ter eksotični sadeži, kot sta papaja in mango. Med zelenjavo je največ vitamina C v rdeči in zeleni papriki, brstičnem ohrovtu, cvetači, pozabiti pa ne smemo niti na por, paradižnik, zelje in krompir. Z neprimernim skladiÅ¡čenjem in kuhanjem se velik del vitamina C izgubi, saj je občutljiv na kisik, svetlobo in toploto.
Prehranska dopolnila z vitaminom C so priporočljiva pri ljudeh, ki ne zaužijejo dovolj sadja in zelenjave oziroma v zimskem času, ko je tega manj na voljo ali pa je vsebnost vitaminov zaradi skladiÅ¡čenja manjÅ¡a, v času prehladov, pri kadilcih in pri ljudeh, ki so podvrženi stresu.
Pomanjkanje vitamina C
Iz zgodovine je pomanjkanje vitamina C znano pod imenom skorbut. Za to boleznijo so nekoč pogosto zbolevali mornarji, saj so veliko časa preživeli na morju, kjer niso imeli dostopa do svežega sadja in zelenjave, krompirja pa Å¡e niso poznali. Prav odkritje Amerike in s tem tudi krompirja je pripomoglo k temu, da je pomanjkanje vitamina C postalo redkejÅ¡e. Znaki skorbuta so bili vnete in krvaveče dlesni, izpadanje zob, izčrpanost, počasno celjenje ran, dermatitis, vnetje sklepov, visoka vročina, anemija, osteoporoza ter edemi spodnjih okončin.
Pomanjkanje vitamina C danes ni tako drastično in se kaže kot motnje tvorbe kosti in rasti pri otroku in nagnjenje h krvavitvam dlesni, kože in miÅ¡ic pri odraslem. Pojavi se lahko utrujenost, razdražljivost, bolečine v sklepih in udih ter večja dovzetnost za okužbe. Zaradi upočasnjenega metabolizma se lahko poveča telesna teža.
Optimalna količina
Znanstveniki si niso edini, koliko vitamina C naj zaužije posameznik. Poleg vitamina C, ki ga zaužijemo s prehranskimi dopolnili, ga namreč dobimo tudi z rednim vnosom hrane. Presežek vitamina C se izloči skozi ledvica, saj je vitamin vodotopen. Zato je bolje, da ga zaužijemo nekoliko več, kot pa premalo. Znano je, da ga kadilci potrebujejo več, prav tako mladostniki, nosečnice in doječe matere.
Po Pravilniku o prehranskih dopolnilih je najnižja dovoljena količina, vneÅ¡ena s prehranskimi dopolnili, 9 mg in najviÅ¡ja dnevna količina 180 mg, priporočena dnevna količina (RDA vrednost – Recommended Dietary Allowance) pa znaÅ¡a 60 mg.
NajviÅ¡ji sprejemljiv vnos znaÅ¡a 2000 mg. Kadar so napolnjene vse shrambe v jetrih, nadledvičnih žlezah, možganih in pljučih, so v naÅ¡em telesu uskladiÅ¡čeni trije grami vitamina C. Če želimo te zaloge ves čas vzdrževati, je smiselno v telo vsak dan vnesti približno 200 mg vitamina C.
Večna dilema – izbrati naravni ali sintezni vitamin?
Razlike med naravnimi in sinteznimi vitamini seveda obstajajo, ampak ne v njihovi kemijski sestavi. Kemijsko so povsem enaki in iz tega staliÅ¡ča tudi razlik v delovanju ni. Razlike so v snoveh (matriksu, okolici), ki so pri naravnih vitaminih prisotne zraven samega vitamina. Koncentrirani ekstrakti naravnih vitaminov namreč poleg same učinkovine vsebujejo Å¡e Å¡tevilne kofaktorje. To so snovi, ki izboljÅ¡ajo samo vsrkavanje vitaminov v kri, njihovo bioloÅ¡ko uporabnost in nemalokrat omogočajo tudi njihovo ponovno regeneracijo. Na primer, naravni vitamin C (npr. Bio C tablete) ima kot kofaktorje prisotne bioflavonoide. Ti lahko zvečajo vsrkavanje vitamina C tudi za 30%. Kot vemo, je vitamin C antioksidant in naloga le-teh je zaÅ¡čita pred oksidativnim stresom. Ta zaÅ¡čita poteka tako, da se antioksidanti sami oksidirajo in tvorijo oksidacijske produkte, ki so stabilni. Ko se naravni vitamin C oksidira, se lahko s pomočjo bioflavonoidov ponovno reducira, lahko bi rekli, da se regenerira in tako lahko spet opravlja svojo funkcijo. Medtem pa se sintezni vitamin C enkrat oksidira, torej opravi svojo nalogo kot antioksidant, in se izloči iz telesa.
Acerola
Besedilo: Urška Živko
|
|
|
 |
|
Å ipek - Rosa canina
Å ipek, divja roža ali pasja roža je tri metre visok trnast grm, ki cveti od maja do junija, dozori pa v septembru ali oktobru. Znan je predvsem po visoki vsebnosti vitamina C. Zreli Å¡ipek vsebuje tudi veliko sladkorja, tako da je v zgodnji zimi marsikdaj hrana za kakÅ¡nega lačnega ptička. Poleg vitamina C in sladkorja vsebuje Å¡e kalcij, kremenčevo kislino, jabolčno, citronsko in jantarno kislino, magnezij in fosfor.
Pasja roža se Å¡ipek seveda ne imenuje kar tako. Namreč lubje korenine se je včasih uporabljalo proti ugrizu pobesnelih psov.
Botanične značilnosti
Kako prepoznamo Å¡ipek? Rosa canina spada v družino rožnic (Rosaceae). Ima vsaj tri pernato deljene čaÅ¡ne liste, ki se po odcvetu zavihajo navzdol. Vejice imajo velike zakrivljene, pri dnu razÅ¡irjene bodice. Listi imajo po večini 7 lističev. Cvetni peclji so goli in dolgi do 2 cm.
Uporaba
Po ljudskem izročilu se Å¡ipek uporablja za zvečanje odpornosti, preprečevanje in zdravljenje prehlada, gripe in drugih bolezni z vročino, pomaga pri krvavečih dlesnih, koristi slabokrvnim nosečnicam in doječim materam ter odpravlja utrujenost in sploÅ¡no oslabelost.
Å¡ipkovi plodovi vsebujejo vitamin C in so koristen dodatek k prehrani, vendar pa vsebnost vitamina ni tako velika, da bi se lahko uporabljal za zdravljenje primanjkljaja.
Kako pripravimo presno Å¡ipkovo marmelado?
Po nasvetu Alfreda Vogla je dodobra dozorele plodove Å¡ipka potrebno obrati in pustiti, da do konca dozorijo zunaj na sončnem in suhem kraju. Pri tem je treba paziti, da je v zabojih ali koÅ¡aricah vedno le ena sama plast Å¡ipka, kajti plodovi, naloženi eden na drugega, splesnijo, namesto da bi postali prezreli. Ko postanejo mehki, jih zmeljemo s strojčkom in dobimo rdečo kaÅ¡o. To nato pretlačimo s kuhalnico skozi sito, ki naj bo tako gosto, da bodo odprtine zadržale zrnca. Surovi, rdeči vitaminski pasti dodamo med ali grozdni sladkor in marmelada je nared za zajtrk, pecivo ali pa kar sama kot posladek.
Marmelada se ne sme prekuhati, saj vročina uniči vitamin C.
Čaj iz Å¡ipkovih zrnc
Zrnca in plodovo meso, ki nam ostanejo pri izdelavi marmelade, posuÅ¡imo in pozimi uporabimo v čaju, kajti tudi ta dobro dene organizmu. Ima zelo izbrano aromo, posebno če mu dodamo malo limoninega soka ali malo mleka.
Pol žličke zmečkanih plodov prelijemo s kropom in pustimo stati 10 do 15 minut. Nato čaj precedimo. Večkrat dnevno popijemo skodelico čaja. Skodelica in žlička naj ne bosta kovinski, saj kovine pospeÅ¡ijo razpad vitamina C.
|
|
|
 |
|
Recept za tiramisu Bambu
Si vaši otroci po nedeljskem kosilu želijo novo sladico? Bi radi prijatelje presenetili z novim zdravim okusom?
Radi preizkušate vedno nove recepte?
Pripravite si tiramisu Bambu >>
|
|
|
|
